Med vsemi zelenjavnimi plodovi ravno paprike vsebujejo največ vitamina C (več ga vsebuje samo peteršilj) pa tudi flavonoide, kapsaicin, karotenoide, likopen in vitamine skupine B (B1, B2 ter niacin). Paprike so bogate tudi z rudninskimi snovmi, predvsem kalcijem, magnezijem, železom in bakrom, ter lahko prebavljivimi rastlinskimi beljakovinami, tako da so tudi s tega stališča odlična podpora presnovi.

Za pogostejše uživanje je bolje izbrati manj pekoče vrste, npr. koničaste rdeče paprike, ki dozorijo konec poletja ali zgodaj jeseni. Odločimo se za čvrsto, sijočo, čim temnejšo rdečo papriko, saj je biološko najbogatejša in ima največjo hranilno vrednost. Vsebnost vitamina C ni odvisna ne od pekočega okusa ne od barve, ampak predvsem od vrste in razmer vzgoje. 

Rumena koničasta paprika lahko tudi precej zapeče. Foto: Elena_Gr/Shutterstock

Papriko uživajmo zgodaj jeseni zlasti presno ali pa jo vložimo in morda celo posušimo. Običajni postopek vlaganja s toplotno obdelavo zamenjajmo z biološko metodo konzerviranja, ki se opira na delovanje mikroorganizmov in je tudi najpreprostejša in najcenejša metoda konzerviranja zelenjave, za katero potrebujemo samo sol in vodo. Če smo papriko sušili, jo lahko tudi zmeljemo in uporabljamo kot začimbo za solate in solatne prelive. 


Temno rdeče paprike (ki jih pozno poleti tako radi pečemo in vlagamo) vsebujejo celo do 300 mg vitamina C na 100 g (kar je kar nekajkrat več kot limona), ki ga s toplotno obdelavo večinoma uničimo. Zato bi veljalo papriko vsaj jeseni pogosteje ponuditi presno, kot dopolnilo drugim solatam. Pri pripravi pazimo, da jo narežemo tik pred dokončanjem solate, saj se vitamin C na zraku izgublja takoj, ko jo narežemo. 

Kadar imamo pozno poleti občutek, da med dnevom nismo zaužili dovolj vitamina C, preprosto umijmo in osušimo celo papriko ter jo pojejmo kot sadež. Razveseljivo dejstvo je, da pridelovalci pri vzgoji paprik večinoma ne uporabljajo kemične podpore oziroma t. i. zaščitnih sredstev, tako da smo pri nakupu večinoma varni pred pesticidi. 

Privoščite si svežo papriko in nemudoma boste pokrili dnevne potrebe po vitaminu C. Foto: ffolas/Shutterstock

Biološko vlaganje paprike

Naravno kisana paprika je laže prebavljiva in ima večjo biološko vrednost od konzervirane s toploto. Predvsem pa je lahko pomemben vir vitamina C pa tudi številnih drugih bioloških učinkovin pozimi. Vsebuje obilje mlečne in drugih kislin, zato blagodejno deluje na prebavila oziroma prebavo. Odstotek beljakovin v papriki se pri naravnem kisanju ne spreminja, medtem ko se sladkorji deloma spremenijo v mlečno kislino.

Priprava: Na pol prerezane paprike brez peclja in semenja zložimo v čiste steklene kozarce, dodamo sol v razmerju 1 : 100 (1 kg paprike zahteva 10 g soli) in jih zalijemo z izvirsko vodo. Pazimo, da soli ne dodamo več, sicer bi ostala paprika pretrda, ker bi sol preveč pospešila kisanje. Dodamo lahko tudi začimbe, npr. lovor, rožmarin, poprova zrna, hren. Kozarce tesno zapremo in hranimo na hladnem in temnem.