V časopisih smo lahko prebrali, da ste v kopalke skočili že pred prvim majem. Nekaj prostih dni ste izkoristili za oddih na grškem Mikonosu. So za vas taki odklopi obvezni?
Čar je vedno v spremembah. Če znane stvari trajajo predolgo, mi postane monotono in je čas, da izstopim. Ne govorim o nevrotičnosti, ampak tem, da je življenje pestrejše in bolj zadovoljivo, če vsakdanjik prekinem s spremembo. Tudi s počitnic grem rada domov. (Nasmeh.) Ti odmiki, sploh ko zamenjaš okolje, ljudi in se pred tabo začnejo pojavljati drugi vonji, dogajanje, asociacije, so za moj tip značaja nujni. Potrebujem spremembe, četudi preproste, ki se jim prepustim in so izjemno pomembne za moje ravnovesje.
S številkami se ne ukvarjam preveč. Tudi ko denimo hodim v hrib, ne nosim ure za štetje korakov ali porabljenih kalorij. To me sploh ne zanima. V svojem telesu se dobro počutim in ga predvsem poslušam.
Mislim si, da so ob vašem polnem igralskem urniku toliko bolj dragoceni družinski trenutki. Kadar ste s svojimi tremi fanti, če se lahko tako izrazim, verjamem, da se stresni hormoni razgradijo in telo globoko umiri. Imam prav?
Čeprav sta sinova že velika, rada vidim, da gremo na daljša potovanja skupaj, saj nas izjemno poveže skupno doživljanje iste resničnosti. Z možem bi seveda lahko šla sama – dostikrat za krajši čas tudi greva – in jima potem ob fotografijah in filmčkih pripovedovala o lepih doživljajih. A vendar to nikoli ni isto, kot če bi jih sodoživeli. Vsakič si ob načrtovanju potovanja mislim, da je bržkone zadnjič, a si otroka želita zraven in tako sem tudi jaz mirnejša in bolj sproščena. Seveda je izkušnja lahko tudi stresna, a potovanja že znam tako organizirati, da mi to ne jemlje energije.
Nazadnje ko sva govorili, ste dejali, da ste z izgovori, zakaj ne bi bili športno dejavni, razčistili že pred precej časa. In še, da se rekreirate in predihate samo v naravi. Je vaša motivacija tudi ta, da s tem, ko poskrbite za pravi odmerek športne vadbe, skrbite za svoje srce?
Na moje srce najslabše vpliva stres. Če me nekaj skrbi in obremenjuje, dobesedno čutim, kako mi ga stiska. Občutek imam, kot bi se teža ulegla nanj. Zato skušam probleme, ovire, tisto, kar me obremenjuje, sproti razčiščevati. Najbolj se namreč čutim osvobojeno, kadar me v resnici nič ne obremenjuje. Sicer za svoje srce skrbim tudi tako, da v ničemer ne pretiravam. Z leti sem postala bolj prizanesljiva do sebe in dovolj spim, čeprav so v našem poklicu urniki včasih postavljeni na glavo. Trudim se še za kar najbolj zdrave oziroma uravnotežene jedilnike. Veliko kuhamo doma, preprosto in s sestavinami domačega izvora in tisto, kar v sezoni najbolj uspeva. Ne hrepenim po tem, da bi januarja jedla kumare, bučke ali paradižnik. Telesna aktivnost je pri meni zmerna, vendar redna. Zadnja leta si baterije najbolj napolnim z vzponi na Šmarno goro. Če imam čas, grem tudi trikrat ali štirikrat na teden, ne glede na letni čas. To mi je dovolj. Je tudi ravno prav daleč, saj imam občutek, kot bi šla na krajši izlet. Seveda včasih omahujem, a ko premagam bodisi lenobo bodisi utrujenost in se potrudim, sem ob sestopu vedno poplačana z dobrim fizičnim in psihičnim počutjem, zadovoljstvom in osveženo energijo. Z zmernostjo in tempom po svoji meri najbolj poskrbim za svoje srce.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: