Mi, ki smo bili malčki v osemdesetih, se vas kot najstniki najbolj spomnimo iz oddaje Tok-tok. Za nas ste bili svobodna punca, za katero se je zdelo, da je pred kamero enaka kot zasebno. Kakšni so vaši spomini na to obdobje?

Srečo imam; moj značaj ni od mene nikoli zahteval pretvarjanja. Vedno sem izhajala iz resnice. Občutek, da moram igrati koga drugega, predstavljati javnosti fiktivno podobo same sebe, mi je tuj. Afektiranost, oponašanje, ne, tega ne poznam. Imate prav, res ni velike razlike med tem, kakšna sem zasebno, od tega, kakšna sem, ko se pojavim kot gostja na televiziji. Čeprav sem bila v času snemanja oddaje Tok-tok zelo mlada, nisem imela vzornikov, po katerih bi se zgledovala. Že takrat sem bila to, kar sem. 

Velikokrat sem slišala: »Joj, Nina, škoda te je za komercialne predstave, otroško gledališče.« Takšni stavki me še vedno razjezijo. Jaz imam svojo pot. Ne moremo vsi biti prvaki! Tako kot je, mi je lepo. 

Tedaj ni bilo veliko tujega tiska in oddaj, ki bi bili plodno polje za razrast primerjanja. Danes je drugače, in če voditeljici rečemo, da deluje naravno, je to skoraj že ena najbolj cenjenih pohval. Igre in pretvarjanja je veliko, zato je biti naraven že kar drzno početje.

Ko sem začenjala z oddajo Tok-tok, bila je to ena prvih kontaktnih oddaj v živo, sem veliko premišljevala o tem, kako zelo naporno mora biti nenehno pretvarjanje. Opazovala sem znanke in v trenutku prepoznala vsako, ki se je predstavljala drugačno, kot je bila ona sama, ki se je »afnala«. Kako se ji da, to mora biti grozno naporno, sem si mislila že takrat. Prepričana sem, da bi tudi danes, če bi imela 19 let, enako doživljala samo sebe in okolico.

Zdaj je mnogo mladih voditeljic zbeganih, ker ne vedo, kakšne bi morale biti. A razlog za to tiči morda tudi v tem, ker je na splošno velik del družbe izgubil stik s sabo. Živimo v poplavi podatkov, kako moraš živeti, kaj je kul in kaj ne. In digitalna doba ... Kaj je eden njenih pomembnih vplivov? Človeka odvrača od njegovega bistva. Ja, imate prav, biti naraven je danes vrednota. Ne imeti želje po izumetničenosti je res velika reč. Kar je škoda, kajti človek je najbolj zanimiv ravno v svoji resničnosti. 



Da si to, kar si, da si dovoliš živeti po svoje, potrebuje temelj, in ta temelj je samozavest. Kako ste vi postali samozavestni? Vam je morda tudi ples, ki ste ga trenirali kot najstnica, pomagal ustvariti pozitivno podobo o sebi, ne nazadnje zaupanje v svoje telo, kar je za mlade ženske izjemno pomembno?

Moja samozavest je začela nastajati nekje okoli trinajstega leta. Do takrat sem bila glede svojega telesa in samopodobe nasploh precej nesamozavestna, čeprav sem začela plesati že pri desetih. Na pogled sem bila namreč kot fant. Mama me je vedno strigla na kratko, imela sem tudi bolj fantovsko postavo. Do 13. leta so ljudje pogosto mislili, da sem fantek. (Smeh.) Zavidala sem sošolkam, ki so imele dolge lase, pentljice in bile videti, no, kot punčke. Jaz pa sem bila tak pobalinček. Najraje sem bila v hlačah in supergah. Sama sebi se nisem zdela nič posebno luštna, a hkrati niti nisem razmišljala o tem, da bi bilo lahko kakor koli drugače. Pač, mama me je strigla na kratko. In to je bilo to. Kmalu pa sem, ko sem si začela puščati dolge lase, opazila, da se razcvetam. Postajala sem čedalje bolj samozavestna. No, opazila sem tudi, da moja spontanost v drugih (in v meni sami) vzbuja pozitivna čustva, in tudi sama sem jo videla kot pravo, naravno pot svojega razvoja. Vedno sem imela veliko energije, karizme; ne glede na to, kaj sem pripovedovala, šalo ali zgodbo kar tako, se morda kdaj razjezila, vedno sem ljudi s svojo neposrednostjo pritegnila. Obenem pa so me tudi starši vzgajali tako, kot je bilo prav. Nikoli mi niso govorili, da sem nekaj posebnega, da je vse, česar selotim, fantastično. Ne, odraščala sem v preprosti, lepi družini, med sabo smo bili močno povezani; imam še starejšega brata in sestro. Kadar koli so bile težave, sem vedela, da se lahko obrnem na očeta in mamo. Danes lahko rečem, da so naš dom bogatile klasične vrednote. Starši so nas otroke vzgajali v duhu poštenosti in iskrenosti. Je pa ta moja osebna energija, spontanost, del značaja, s katerim sem se rodila. Sama se v resnici najprej nisem zavedala, da sem v družbi dobro sprejeta, to sem opazila šele kasneje. Vedno sem ravnala tako, kot sem se počutila. Če sem bila vesela, sem bila. Če mi ni bilo prijetno, sem bila tiho ali pa sem šla drugam. Nisem bila odvisna od zunanjih dejavnikov, da bi se počutila potrjeno. 

Kljub grenkobi in stiskam, ki sem jih preživela, me navdaja optimizem. Tudi ko sem na dnu, vem, da bo hudo minilo, da bodo spet prišli dnevi, ko bo lepo. Vse mine. Moj življenjski nazor precej izhaja iz dejstva, da sem verna. 

Kot otrok niste imeli v mislih, da boste delali v gledališču in na televiziji. Kot punčka ste se igrali – banko. Kako je blagajničarka postala igralka?

(Smeh.) Kot punčka sem se igrala, da sem blagajničarka pri okencu v banki ne zato, ker bi si želela to postati, temveč ker sem v njihovem videzu prepoznala estetiko, ki me je močno pritegnila. Ko sem bila majhna, sem z mamo pogosto hodila na banko na Trg republike. Stala sem poleg nje in gledala bankirke za okenci, kako lepo naličene so bile, imele dolge nohte, šumele z listi in tipkale po kalkulatorju, štele denar, imele lepe verižice, nosile petke. Strašansko sem uživala, ko sem jih opazovala. Samo zato sem si želela delati za okencem, da bom lepa. (Smeh.) Zato sem velikokrat očeta prosila, naj mi iz službe prinese pisarniški material, tudi kalkulator, da sem se lahko igrala. Z lepilnim trakom sem si prelepila nohte, jih namazala rdeče in štela denar. Sam denar pa me nikoli ni zanimal, nisem se poglabljala v to, kaj pomeni delo v banki, pritegnila me je le vizualnost poklica.

Ne izhajam iz gledališke družine, torej nikakor ne morem reči, da je bil oder moj dom in da sem že kot punčka, kaj vem, vonjala ličila ali se skrivala za odrskimi zavesami, kot nekateri igralci danes romantično pripovedujejo. V srednji šoli smo imeli abonma v Drami, pa sem namesto tega raje s sošolkami med predstavami hodila na pico. Konec srednje šole sem začela sodelovati pri predstavi v Gleju. Naključno sem se znašla med igralci in s predstavo smo celo gostovali po Jugoslaviji. Dobila sem izkušnjo, kako je biti igralka. Všeč mi je bila. A ko se je bilo treba odločiti za študij, sem premišljevala o filozofiji in angleškem jeziku. Vpisala sem se na filozofsko fakulteto, a kasneje vseeno poskusila na akademiji. Ne vem, najbrž sem dobila dovolj spodbude pa tudi dovolj samovšečna sem očitno bila, saj drugače na odru ne moreš uživati. Sprejeli so me. In tako se je začelo. Je pa zanimivo, da igralstvo nikoli ni bilo moje vse. Veliko sem se ukvarjala s športom, se družila s prijatelji. Nisem bila tiste vrste igralka, ki je povsem predana vlogi in učenju teksta, ki spije liter kave na dan in verižno kadi. Nisem bila niti boemka. Imela sem, še vedno jo imam, zdravo distanco do svojega poklica. Prav tako me nikoli ni glodalo, zakaj nisem dobila kakšne vloge, trpela, recimo, ker nikoli ne bom igrala Ane Karenine ali Ofelije. Vedno sem se prepuščala. Kakor me je odneslo, me je. Sem pa velikokrat slišala: »Joj, Nina, škoda te je za te komercialne predstave, otroško gledališče.« Takšni stavki me še vedno razjezijo. Jaz imam svojo pot. Ne moremo vsi biti prvaki! Tako kot je, mi je lepo.



Kaj je vam všeč na vas samih?

To, da se počutim svobodno. Osvobojeno. Počutim se svobodno v gledališču, doma, pred ljudmi, vem, da grem po pravi poti. Vedno sem bila zvesta sama sebi. Rada imam življenje, velikokrat sem hvaležna. Za vse. Lep dan, zrak, ljudi. Življenje je lepo. Kljub grenkobi in stiskam, ki sem jih preživela, me navdaja optimizem. Tudi ko sem na dnu, vem, da bo hudo minilo, da bodo spet prišli dnevi, ko bo lepo. Vse mine. Moj življenjski nazor precej izhaja iz dejstva, da sem verna.

Kako vas mož gleda, ko vas vidi v vlogi Ines v nadaljevanki Usodno vino?

O, mater si zlobna! je rekel. (Smeh.) Sicer me gleda z distanco. Precej časa se je branil spremljanja Usodnega vina, ker se je bal, da bi ga nadaljevanka preveč posrkala vase. No, kasneje ga je res. (Smeh.) Vedno me je pohvalil, da sem dobra, hkrati pa je sprejemal mojo igro kot življenje vzporedne resničnosti. Včasih sem ga morala kar ustaviti in reči: »Hej, Matjaž, ne vživljaj se preveč, to je samo igra!« (Smeh.) Vem, da je ponosen name. Ker sva iskrena drug do drugega, ve tudi, da mu ne bi zamerila, če mu v kakšni vlogi ne bi bila všeč in bi mi to povedal. Je pa sicer bolj tih človek; če se jaz lahko razgovorim o čemer koli, on vse pove v dveh stavkih. (Smeh.) 

Kamor koli sem šla, so se ljudje obračali za mano, vpili, kazali s prstom, poslušala sem tudi vsiljive pripombe, v nekem obdobju sem se začela ljudi bati. Kakor hitro sem videla množico osnovno- in srednješolcev, sem se skrila, sklonila glavo, da me ne bi videli. 

Omenili ste grenkobo in trpljenje, ki ste ju preživeli. Prosim, povejte še več.

Glede na to, da imam 45 let, sem marsikaj izkusila. Vem, da te lahko le trpljenje pripelje do globin. Življenje ni veselica, temveč psihodinamski proces z lepimi in grdimi trenutki. In vsakega zmorem, še vedno, ozavestiti. Ko sem bila noseča prvič, sem prestala marsikaj. Luko sem težko rodila. Porod je bil travmatičen, skoraj sva umrla oba. Kasneje je močno vplival name, ker me je značajsko precej oklestil, spremenil. Pokazati sem morala veliko potrpljenja in razumevanja. Z njim materinstva nisem doživljala samo kot nekaj čudovitega, velikokrat mi je bilo tudi zelo težko.

Še preden sem postala mama, sem doživela sila zoprno psihično izkušnjo, ko me je stres pripravil do tega, da sem zapadla v hudo anksiozno stanje. Nisem več spala, spremljali so me napadi panike. Nisem vedela, kaj se mi dogaja. Vsega sem se bala. In, zanimivo, to se je dogajalo ravno takrat, ko sem bila na vrhuncu priljubljenosti kot sovoditeljica oddaje Tok-tok. Z Aljošo Reboljem sva bila res na udaru. Kamor koli sem šla, so se ljudje obračali za mano, vpili, kazali s prstom, poslušala sem tudi vsiljive pripombe, v nekem obdobju sem se začela ljudi bati. Kakor hitro sem videla množico osnovno- in srednješolcev, sem se skrila, sklonila glavo, da me ne bi videli. Nekdaj so bili ljudje v svojih dovtipih mnogo bolj agresivni, kot so danes. V istem letu mi je umrl fant v prometni nesreči, čez mesec dni sem bila sama udeleženi v eni, ki je terjala tudi smrtne žrtve. Veliko se je nabralo.



Zato je še toliko lepše slišati, da ste danes svobodni. Od česa je odvisno, da se nekateri zmorejo osvoboditi, drugi pa ne?

Ne vem, to je stvar značaja. Najbrž. Sem se pa pravkar spomnila; nedavno me je kolega vprašal, ali imam kakšne težave s tem, ko razkrivam, da sem verna. Te šikanirajo?, me je vprašal. Kako to, da kar poveš: Verujem v Boga, te ni nič strah? Začudilo me je. Glede tega nikoli nisem čutila nobene zadrege. Saj biti veren ni nič grdega! In če zaradi vere laže prenašam življenjske tegobe in sem zaradi nje boljši človek, kaj naj bi bilo s tem narobe? Tudi glede tega sem svobodna.

Veliko je ljudi, ki so kritični skrivaj in nenehno nergajo, ko pa bi morali spregovoriti, so tiho, pretvarjajo se, da so srečni in zadovoljni, za hrbtom pa opravljajo. Jaz se nikoli nisem obremenjevala s tem, ali me bo kakšno svoje dejanje ali beseda spravilo pri kom v slabšo luč. Vedno se mi je zdelo, da druge možnosti, kot da poveš, če kaj ni dobro, ni. To je celo tvoja dolžnost. Tudi doma vselej povem, če se mi kaj ne zdi prav, obenem pa ponudim možno rešitev. Moja kritika vedno skuša biti konstruktivna. In življenje mi kaže, da se odkritost obrestuje.

Čeprav ste oseba, ki meni, da je treba povedati, ko vas kaj moti, naloga igralcev ni, da agitirajo v te ali one politične namene, ste mi povedali malce prej. Potem vas kot igralke Nine Ivanič ne bomo našli sredi Prešernovega trga na primer s transparenti Za splav, na primer?

Ne. 

Če sem iskrena, ne morem z gotovostjo vedeti, kako bi ravnala, če bi vedela, da se bo otrok, ki ga nosim pod srcem, rodil hudo prizadet. Najbrž bi naredila splav. Ne verjamem, da bi bilo moje življenje z rojstvom hudo prizadetega otroka bolj plemenito, njegovo mučenje do smrti pa blagoslov. 

Pa ste za splav?

Na splošno ne, so pa izjema specifične okoliščine.

Predstavljajva si kakšno; ste ženska, ki si otrok ne želi. Morda ste v hudi socialni stiski. Otrok se zgodi kot posledica počenega kondoma. Zakaj po vašem mnenju ne bi smeli narediti splava?

Mogoče bi se ženski v podobni situaciji sprva res zdelo, da se ji je življenje porušilo, da se ji je zgodila velika groza. A jaz verjamem, da se življenje vedno obrne tako, da je konec dober za oba, mamo in otroka. Še več! Na koncu si celo lahko rečeš: »Hvala Bogu, da se nisem odločila splaviti!« Zame je življenje sveto. In dete zaživi tisti trenutek, ko se oplodi jajčece. Veste, to je neverjeten čudež! Da se skorajda iz nič po čudoviti božanski inerciji oplojena celica začne deliti in ustvari bitje. Če sem iskrena, ne morem z gotovostjo vedeti, kako bi ravnala, če bi vedela, da se bo otrok, ki ga nosim pod srcem, rodil hudo prizadet. Najbrž bi naredila splav. Ne verjamem, da bi bilo moje življenje z rojstvom hudo prizadetega otroka bolj plemenito, njegovo mučenje do smrti pa blagoslov. Hkrati pa nisem za to, da bi lahko splavila kar vsaka. Šestnajstletnica? Splav! Tri otroke že imam. Zdaj je na poti še četrti. Splav! Ne, to mi ni všeč.



Kaj je za vas temelj dostojanstvenega življenja, ki je pogoj, da na svet spravimo otroka?

Če imam v mislih nosečo šestnajstletnico, ki ji vsi govorijo, da si bo z rojstvom otroka uničila življenje, takoj pomislim, kako »nevarno« je na svet gledati s črnimi očmi. Saj to potem lahko naredimo vsakič! Vedno obstaja možnost, da se ne bo izšlo. A spet; zdi se mi, da se ne zavedamo, da je življenje mnogo več kot to, kar smo sposobni dojeti z umom. Moja izkušnja je, da življenje vedno poskrbi za nas, in to na neverjeten način. Ni potrebe, da si rišemo črno prihodnost. In ta šestnajstletnica? Kaj bo z njo? Res je, da bo morala odrasti hitreje kot njene vrstnice. Morda otroka ne bo hotela vzgajati sama, morda ga bo dala mami, ne vem. Vem pa, da vse prevečkrat mislimo, da je vse odvisno od tega, kar naredimo mi. Življenje ima svojo pot, gre naprej. In vselej znova potrjuje, da se prvi strahovi, dvomi, skrbi z mehkobo prelevijo v nekaj lepega. Veliko ljudi, ki je pričakovalo najhujše, je doživelo najlepše. Verjamem, da ima tudi otrok, ki ni rojen v najboljših okoliščinah, svojo prihodnost. Vprašali ste me, kaj je temelj dostojanstvenega življenja, pogoj, da na svet spravimo otroka. Povem vam, da je samo eden – ljubezen. Življenje pa, to je res, nikoli ne bo poskrbelo za vse enako. Da bi si pravico življenja jemali v svoje roke, čeprav ga ne razumemo, ne, to pa ne. Ne vemo niti tega, zakaj so zvezde na nebu. Svet ostaja velika skrivnost. 

Čeprav sem silno uživala, in še vedno uživam, v njunem odraščanju, se veselim tudi časa, ki ga bova z možem preživela skupaj neobremenjeno, brez skrbi. Veselim se, da se bova ponovno imela čas posvetiti sebi in drug drugemu. Veselim se razbremenjenega življenja ob dveh odraslih sinovih. 

Česa se veselite v prihodnjih desetih letih?

O, to pa z lahkoto povem! Tega, da bom gledala odraščanje svojih dveh fantov. Kljub temu, da sem bila velikokrat zoprna mama, tista, ki je kot traktor vlekla družino naprej, vidim, da sva z možem dobro vzgojila svoja sinova. Veselim se »rezultatov« najinega truda, »strganih« živcev, energije. Zame je odrešujoče, da fanta nista več tako zelo odvisna od mene. Veselim se tudi tega, da bosta vse manj. Čeprav sem silno uživala, in še vedno uživam, v njunem odraščanju, se veselim tudi časa, ki ga bova z možem preživela skupaj neobremenjeno, brez skrbi. Veselim se, da se bova ponovno imela čas posvetiti sebi in drug drugemu. Veselim se razbremenjenega življenja ob dveh odraslih sinovih.

Kako je bilo in je vzgajati fanta, ki postajata moška?

Ne vem, kako bi bilo vzgajati dekle, zato lahko rečem le: otroci so najhitrejša pot do odprave egoizma. Otroci te stešejo. Otroci poglobijo žensko srce.