»Med hojo navadno odkrijemo kaj o svojem sopotniku, in to velja tudi, če potujemo sami,« je ena od misli o hoji, ki ste si jo sposodili in jo zapisali ob eni od svojih fotografij na družbenih omrežjih. Katera vam je še ljuba?

Ja, to je v pesmi Hvalnica hoji zapisal Thomas A. Clark, našla sem jo v zbirki Nezbrani komadi. Me je pa v zadnjem času prevzela knjiga z istim naslovom – Hvalnica hoji, ki jo je napisal psiholog in nevroznanstvenik Shane O'Mara. Veliko misli in knjig o hoji mi je ljubih, še bolj pa hoja sama. A če že govoriva o Shanu O'Mari, izberiva nekaj misli iz njegove Hvalnice hoji, ki so podkrepljene z znanstvenimi raziskavami in izkušnjami: »Vemo, da hoja izboljša razpoloženje, celo bolj, kot si mislite. Hoja je lahko tudi neke vrste vedenjsko cepivo proti depresiji pa tudi počasnim malignim spremembam, ki zaradi sedečega načina življenja preoblikujejo našo osebnost na slabše. Poleg tega nas hoja navda tudi s čudovito močjo reševanja problemov. Z ustvarjalnimi prebliski, ki se nam porodijo med hojo, lažje rešujemo življenjske zagate.« 

Velikokrat se odpravim na sprehod ali pohod tudi v družbi. Prijateljice me hecajo, da ko jaz vabim na kavo ali kosilo, vedo, da bo do tja verjetno treba peš. 

Tudi sicer zelo radi opremite fotografije z izletov z mislimi iz knjig, pesmi in zgodb.

Ravno nasprotno, misli iz knjig, ki jih berem, opremim s fotografijami. Nekako spontano se je to zgodilo, sprva sem si na facebooku zapisovala misli, ki so se me dotaknile ali v meni kaj prebudile – kot nekakšen bralni dnevnik –, in to je bilo deležno veliko lepih odzivov. Ker pa je instagram bolj medij fotografij, ki jih imam tudi rada, sem to združila v foto-bralno-potepuško-spominski šopek. 

Če se vrneva na prvo misel o hoji v samoti ali v družbi, kaj je ljubše vam?

Odvisno od tega, kako se počutim in kako skuštrane so moje misli. Velikokrat se odpravim na sprehod ali pohod tudi v družbi. Prijateljice me hecajo, da ko jaz vabim na kavo ali kosilo, vedo, da bo do tja verjetno treba peš. (smeh) 

V zadnjem letu sem res dobro spoznala bližnje gozdove in poti drugje v naravi. In poprosila športno aktivne znance, da so mi opisali in predstavili tudi poti, ki jih še nisem poznala. 

Poznamo vas tako kot ljubiteljico športa kot narave. Ste ena tistih, ki na izletu nabira kilometre ali korake ali raje na primer rože?

Rož na travnikih ne trgam, raje »nabiram« lepe poglede, spomine in tudi korake, ja. Pa kilometre na kolesu, zamahe v vodi, vijuge na smučeh in podobno. 


»Preluftajmo se, svoje telo in misli ter včasih tudi zatohla prepričanja in sodbe,« ste nam pred časom dejali. Ali to še zlasti velja zdaj v posebnih koronskih razmerah?

Joj, ja, ta misel se tudi danes zdi tako zelo aktualna. Ker ste me prej spomnili na pesem Thomasa A. Clarka Hvalnica hoji, se lahko spomniva še konca te pesmi: »Je hoja, s katero se izgubim, in hoja, ki me vrne k sebi. Je kaj boljšega kot biti zunaj, hoditi, na čistem zraku?«

V zadnjem letu pogosto trčimo ob meje svojih občin. Kako najdete kotičke za aktivno preživljanje prostega časa? Ste postali v zadnjem letu bolj iznajdljivi?

V zadnjem letu sem res dobro spoznala bližnje gozdove in poti drugje v naravi. In poprosila športno aktivne znance, da so mi opisali in predstavili tudi poti, ki jih še nisem poznala. 


»Včasih je res težko iti od doma, včasih je težko tudi na poti, a na koncu si vedno nagrajen. Če migaš in dihaš, se stvari drugače postavijo tudi v glavi,« ste nam pred časom še položili na dušo. Vam vsakič uspe premagati lenobo?

Z običajno lenobo opravim kar na trdo, ja. Če pa telo potrebuje »sveto lenobo«, kot je počitek poimenoval pater dr. Karel Gržan, pa sem bolj mila do sebe.