Če sem čisto iskrena, sem si pravzaprav želela starejšo sestro, ampak ko mi je mami v tretjem razredu povedala, da je noseča, mi je bilo prav vseeno, da se mi želja ni popolnoma uresničila. Sestrica je bila, a ni bila starejša. Kaj hočeš, podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Sem pač jaz čuvala njo, ne ona mene. Kmalu sem ugotovila, da mi je pravzaprav tako še lepše. 

Prav nič nisem bila ljubosumna, počutila sem se pomembno, ker sem vedela, da jo bom od 27. marca 2005, ko je prvič vdihnila zrak, za vedno čuvala in ljubila. Shodila je v mojem varstvu, prvič je rekla črko r v moji prisotnosti, prva sem izvedela za njeno prvo simpatijo, letos je imela valeto in jaz sem se prva v dvorani razjokala. Ko me je oči pogledal, češ: »Kaj je s tabo, zakaj pa zdaj ti jokaš?« sem mu v hecu in solzah zašepetala: »Ti si lahko močan, ker si že bil na moji valeti in maturantskem plesu, Ela pa je moj prvi otrok.« Jaz sem »mamica«, ki vse dovoli. Priznam, svoj položaj kdaj izkoristim, da po lastni volji menjam kapo sestre, prijateljice in mame. 

To je trdna vez, spletena iz svetlobe ljubezni in vere. Brezpogojne vere druga v drugo in v naju. In če imaš kdaj slab dan, dva, tri ali teden dni in imaš občutek, da ne moreš biti tu zase, si lahko tu za ljubljenega. 

Ampak ona to razume. Ona vse razume, včasih sploh še ne ozavesti, če se kdaj ne počutim dobro, pa me že potolaži. To je trdna vez, spletena iz svetlobe ljubezni in vere. Brezpogojne vere druga v drugo in v naju. In če imaš kdaj slab dan, dva, tri ali teden dni in imaš občutek, da ne moreš biti tu zase, si lahko tu za ljubljenega. Ker ljubezen vedno najde pot nazaj k tebi. Ne boš ostal brez nje, namenjena ti je, veliko nje, in vedno se bo kot bumerang vrnila. Včasih jo, ko je ne moremo čutiti, damo bližnjemu, ki jo shrani, čuva za nas. Tako se z Elo kdaj pretvarjava, da sva brezhibni, dokler to zares ne postaneva. Zdraviva se brez besed, kadar je to potrebno. 

Družim se z njenimi vrstniki, in marsikaj me naučijo. Ona pa z mojimi prijatelji, ki so tudi po več kot dvajset let starejši od nje, pa nas ne vidi kot stare. Vsi smo enakopravni. Nikoli nisem hotela zlorabiti položaja starejše sestre. Seveda kdaj povzdignem glas. Normalo, saj ga ona tudi. To potrjuje, da sva si res blizu. In da sva balkanskega temperamenta. Nikoli je nisem udarila in je tudi ne bom. Zdaj bi se tako ali tako bala, je že večja od mene. Včeraj sva šli skupaj na Šmarno goro. Ko je na vrhu ob zvoncu želja zaprla oči in se koncentrirala na željo, sem snela kapo kulske prijateljice, preplavil me je zaščitniški, sestrsko-materinski čut. Kako je lepa. Pozvonila je, me pogledala, se nasmejala in mi prihitela v objem. Moja prva ljubezen, moja zaupnica, moje najlepše darilo, moje vse. 

SESTRA
Medtem,
ko življenje pokaže ti zobe,
ljudje pa hrbet in pravi obraz,
bo ona vedno del mojega srca
in del njenega jaz.