Skomignem: »Saj vsako pomlad in jesen odnesem cele vreče in vreče odvečnih stvari v Banjaluko.« Vztraja: »Vso tvojo garderobo, čevlje, torbice in temu podobne rekvizite, ki jih že dvajset let ne uporabljaš, temveč jih le hraniš. Treba se bo ločiti od preteklosti,« odločno povzame.
Ko poskušam dojeti, kaj in o čem govori, ga slišim kako se zasmeje: »Ne razumem, kako lahko tako vztrajno pestuješ nekaj, česar več ne potrebuješ! Jaz vedno vse sproti čistim,« odločno pove. 

Njegove besede mi prikličejo v spomin besede nekega drugega moškega, ki mi je pol leta po tem, ko sem odšla, zatrdil: »Vse svoje obleke, srajce, čevlje, perilo in parfume sem dal stran ...Nič nisem mogel obdržati, preveč je bolelo ...«

Odsotno pokimam: »Moški to pač hitro (raz)čistite!«
»Ni več veliko časa ... Soočiti se bo treba s tem. Ni fer, da mora kdo drugi namesto tebe!« me nežno pogleda.
Tokrat razumem, vem, o čem govori. O tonah mojih listkov in papirčkov, popisanih na roko, ki jih hranim v knjižnih omarah. Med drugim.

Pokimam. Počasi odgovorim: »Bom ... Obljubim, da bom ... Prezračila bom vse, naredila dovolj prostora in spustila čisto svež zrak v ostanek ...« Zamislim se. Moja starša sta, v njunih srednjih šestdesetih letih, morala zaradi vojne zapustiti dobesedno čisto vse: povsem opremljeno stanovanje, bogato knjižnico, slike, rože na balkonih, skoraj nov avto v garaži, polno shrambo ozimnice s sadjem in zelenjavo z njunega vrta, prijatelje, dotedanje življenje, svojo identiteto in začeti znova v Holandiji, deželi katere jezika nista znala niti ene same besede. Zapustila sta sebe in se nikoli več, nista v celoti našla. Se sestavila v isto bit, v enako sebstvo.

Počasi začnem odpirati svoje omare z rekviziti mojega preteklega življenja: »V tem rdečem kostimu, ki sem ga kupila v Kopru pred ... uf, je že dvajset let??? To je bilo takrat, ko sem ... Hm ...«

Dotaknem se rožnate obleke s prelepo jakno – to sem kupila tik pred razpadom Jugoslavije v Italiji, v butiku ... Še zdaj nosi vonj po negotovosti in strahu pred prihodnostjo. To obleko sem  nosila na promociji svojega prvega romana in ... nikoli več je ne morem obleči ... Bog, kako sem se takrat počutila ... (In čustva oživijo!)

Naenkrat slišim milijon glasov iz svojih omar, ki istočasno govorijo – eni šepetajo, drugi se smejijo, tretji kričijo, spet četrti jokajo, eni so srečni, drugi žalostni, skratka orkester mojega življenja bruha na vso moč ven ... Kot duh lije iz vrča …

To moje življenje govori. Moja preteklost se bori, da je ne zavržem. Ne pozabim, kot odvržen papirček ... Noče v koš pozabe. Slišim jo ... Čutim ... Razumem ... Obljubim: »Živela boš! Imam preverjen način!«

Počasi odidem v svoj delovni prostor in sedem za pisalno mizo. Začnem pisati nov avtobiografski roman z naslovom »Pravljica za Desiree«. Posvetilo: »Vsem vnukinjam, ki so rojene do sedaj, in vsem prihodnjim rodovom, ki se bodo rojevali do konca sveta ... In vnukom tudi! Šele, ko se do konca izpišem in vso to govorico življenja iz omar prelijem na papir, bom lahko odstranila mrtve predmete, ki tam visijo.