Mami nam je preko video klicev, več kot o samem snemanju, pripovedovala o svoji novi črnogorski pasji družbi. Okoli hotela, ki je bil odprt samo za člane ekipe, so se v času kosila in večerje zbirali potepuški kužki. Moja mami, dobra duša kakršna je, je revčke kljub prepovedi zaposlenih v hotelu, na skrivaj hranila. Kot da bi se širil dober glas o novi pasji menzi, se je na terasi vsak dan pojavil kak nov odjemalec. Tako doživeto nama je pripovedovala o njih, da sva s sestrico komaj čakali na krompirjeve počitnice, da jih spoznava tudi osebno.
Hudo mi je, ko vidim, kako obsedeni so ljudje z dragimi pasemskimi psi s pedigrejem, ko pa vem, da obstaja toliko lepih, preprostih, ljubečih kužkov, brez zvenečega porekla, ki bi potrebovali dom. Taki so ena sama ljubezen in vse življenje ti izkazujejo hvaležnost.
Večino oddiha sem preživela za učbeniki, Ela pa se je v tem času priključila tropu pritepenih kosmatinčkov in se z njimi podila po opustošeni plaži. Priredila jim je celo pouk na prostem. Izobraževala jih je v polomljeni srbohrvaščini, ker slovensko črnogorski pes, pač ne razume. Mami in Ela sta vsem članom tropa dodelili imena. Grozno nama je bilo hudo, ko sva se ob končanem obisku snemanja poleg mami, morali posloviti tudi od Trixi, Pajdota, Pije, Bebe, Zale, Flokija, Flekija in Nikice.
Oči se je domov vrnil z nama, mami pa je še cel mesec skrbela zanje. Njeno pozornost je še posebej pritegnila rjavolaska Nikica, ki je bila od vseh najbolj nebogljena in mila. Noč po zadnji klapi, ob misli, da se bo za vedno poslovila od Nikice, ni mogla spati. Odločila se je, da reši vsaj njo, ki ji zima gotovo ne bi prizanesla. Ob zori je vstala, spakirala kovčke in v upanju, da se bodo kužki še pravočasno prikradli k hotelu, krenila ven. Bilo je prezgodaj, vonj hrane se še ni valil po kvartu, in psi niso imeli nobenega razloga, da bi pretrgali svoj edini mirni del dneva, spanec. Mudilo se ji je na letalo. Zato je zažvižgala na prste. Ker moja mami to zna. Po nekaj sekundah je kot grom po streli, v soju jutranjega sonca pritekla mala Nikica. Sama. (V ozadju igrajo violine.) Izmed vseh potepuških psov, je žvižg razumela le Nikica, ki ji je bil klic pravzaprav tudi namenjen.
Ta isti dan, mi med poukom matematike zvoni telefon. Mami kliče … Mamici se pač vedno moraš oglasiti. Sploh, če te kliče med poukom. Potem je že nujno. Skrijem se pod klop in se javim.
»Zala, pristala sem,« se oglasi.
»O, super, dobrodošla, moram iti, ciao,« zdrdram.
»Ne, Zala, čakaj, čakaj … Nisem sama …«
Ni sama? Jo morda spremlja policija, novi fant, duh? Nisem sama!? Kaj za vraga naj bi to pomenilo. Nisem sama.
»Mami? Kaj to pomeni, kdo je s tabo,« jo prestrašeno vprašam.
Ona pa po duhovitem premoru v smehu zakriči: »Nikica je z mano!!!«
Pod klopjo učilnice 42, med uro matematike, na koncu novembra, na gimnaziji Poljane, pač ne zakričiš. Zato ugriznem v pest in se delam kul.
Nikica, ta stigmatizirana potepuška nesnaga, se je menda že na letalu vedla, kot bi končala aristokratsko šolo lepega vedenja. Kako se ne bi, dobila je vendar svoj sedež. Sledila je dolga adaptacija, da so pod isto streho lahko mirno zaživeli egocentričen maček Ibro, edinček Miki in od mačjih krempljev zabrazgotinjena črnogorska duša. Nikica je bila prvič okopana. Prvič razčesana. Prvič ljubljena. Ona je naša mala Eliza Doolittle.
Po zadnjih izračunih jih šteje osem. Najbolj je razigrana, kadar je ob morju. Rada je potico. Še rajši čevapčiče. Še vedno je nezaupljiva in plaha. Od nas se, zaradi strahu, da bi jo zapustili, nikoli ne oddaljuje. Najbolj pa je žalostna, kadar je ločena od njene rešiteljice Tanje. Hudo mi je, ko vidim, kako obsedeni so ljudje z dragimi pasemskimi psi s pedigrejem, ko pa vem, da obstaja toliko lepih, preprostih, ljubečih kužkov, brez zvenečega porekla, ki bi potrebovali dom. Taki so ena sama ljubezen in vse življenje ti izkazujejo hvaležnost.
Preberite še:
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: