Z vsakim ovinkom te vidim bolj megleno in ljubim bolj čisto. Vedno bolj rdeče so tvoje in moje zelenomodre oči. Preden stopim skozi, se še zadnjič ozrem, strahoma in počasi … Še malo bolje pogledam, ali si se morda premaknil kam drugam. Nisi hotel videti kako odidem, saj razumem.
Saj se ne poslavljava za vedno, saj se vidiva kmalu, a ne? Boš prišel na obisk? Boš še moj, ko se vidiva? Me boš stisnil enako močno kot takrat, pred celo večnostjo, na koncu vrste pred varnostno kontrolo?
Ruši se mi svet, medtem ko me debela policistka nemilostno pretipava. Na mojo malo dlan se je ujel tvoj parfum, ko sem ti še zadnjič hotela razložiti, kako te ljubim. Ne vem, kako sem prišla do letaliških vrat. Sesedem se na stol, moker obraz in nemirno brado zakopljem v dlani. Vse, kar mi je ostalo, pa še to bledi, so tvoj parfum in spomini. In kako naj grem zdaj po boljšo prihodnost, ko si ti najboljše?
Če me ne bi ti pripeljal v Benetke, mi z desno roko brisal solz med vožnjo po avtocesti, me na parkirišču odpel in zvlekel ven iz avta, tako ali tako ne bi prišla do letališkega pulta, kjer sem se, ko sem prišla na vrsto, obrnila in ti stekla nazaj v objem. V eno roko si prijel ročko kovčka, v drugo mojo roko in naju zvlekel nazaj na konec kolone.
Preberite še: Zala Djuric: Sorodno dušo sem našla, ko sem nehala iskati
Če bi imela obute airmaxice in ne teh neumnih čevljev z gladkimi podplati, se zdaj najbrž ne bi vrtela na tem obupnem usnjenem stolu. Zvijam se, da bi našla položaj, v katerem bi se potolažila, a se hkrati ne dotikala predelov telesa, ki dišijo po tebi. Ta misija je nemogoča. Živcirajo me vse prijazne tetke, ki hočejo pomagati in vsi, ki dostojanstveno čakajo na svoj let z airpodsi v ušesih. Kako se lahko veselite na tako žalosten dan? Kako lahko berete knjige, ko se svet ruši in zakaj za vraga poslušate radio in podkaste, kjer so vsi tako nesmiselno veseli?
Uspe se mi pomiriti ravno toliko, da opazim, da je letalska vozovnica v mojih rokah že vlažna od solz in potu, zato odprem nahrbtnik, da bi jo pospravila skupaj s potnim listom. Izpod zadrge uzrem črno čokolado z brusnicami, mojo najljubšo. Kdaj si mi pa še to uspel podtakniti … Spomnim se na dom in ponovno me občutki prekucnejo na tisto stran. Nisem še toliko ženska, da bi v torbici s seboj nosila robčke, zato si obraz brišem v bel puli in tu in tam ugriznem v pest.
Pozovejo nas, da pristopimo k izhodu. V glavi mi odzvanjajo očijeve besede: »Koncentriraj se na življenje, korak po korak, fokus Zala, fokus …« Gledam predse. Leva, desna, leva, desna, saj bo šlo. Saj se ne poslavljava za vedno, saj se vidiva kmalu, a ne? Boš prišel na obisk? Boš še moj, ko se vidiva? Me boš stisnil enako močno kot takrat, pred celo večnostjo, na koncu vrste pred varnostno kontrolo?
Mogoče sem naivna, ampak jaz mislim, da boš. Ker če ne, potem ne bi hotel, da grem. Tako pa mi ne stojiš na poti. Ne samo, da mi ne stojiš na poti, ti me potiskaš v pravo smer. Včasih tudi dobesedno. Oprosti, ker imam tako zoprno službo. Hvala, ker jo razumeš. In ker razumeš mene, da ne bom srečna, če ne bom stopala po tej poti, ki me kliče. Leva, desna, leva, desna. Mislim, da je ocean dovolj velik, da se mi bo uspelo nad njim umiriti, ko priletim pa, korak po korak.
Pazi nase,
tvoja Zala
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: