In na naših mikro življenjih se družbena pravila in zakonitosti še kako uveljavljajo. Čeprav se praviloma ljudje tega ne zavedajo. Ljudje pač vedno znova mislijo, da so njihova mikro življenja zunaj pravil in zakonitosti, ki veljajo za družbo. Da so nekaj njihovega. Nekaj osebnega. Nekaj, o čemer odločajo le oni sami. In nekaj, za kar so odgovorni le oni sami. Ali še raje: drugi, s katerimi živijo v svojih privatnostih. Ko je dobro, je dobro zaradi njih samih. Ko je slabo, je slabo zaradi njih samih.

Če kje, se je neoliberalno geslo Thatcherjeve, da družba ne obstaja in da obstajajo le posamezniki, prijelo v razmišljanjih ljudi o njihovih mikro življenjih. Na ravni njihovih mikro življenj družbo preprosto odmislijo. Na ravni njihovih mikro življenj družbe preprosto ni. So le oni sami. Svobodni in nevezani individuumi, ki lahko svobodno počnejo, kar želijo. In ki tudi res svobodno počnejo, kar želijo. Ne ozirajoč se na družbene zakonitosti.

Takoj ko je treba izbirati med našo dobrobitjo in mojo dobrobitjo, našo srečo in mojo srečo, našimi koristmi in mojimi koristmi itn., se praviloma zalomi. Ljudje izberejo svojo srečo. Svoje interese. Svojo dobrobit. Svoje koristi. In še vse drugo »svoje«. Ker so pač v maniri današnjega zahodnega individualizma in neoliberalne ideologije prepričani, da je najbolj prav, da skrbiš in poskrbiš (le) zase.  

In nato jih družbene zakonitosti kresnejo po glavi. Z vso svojo težo. In so šokirani. Se čudijo. In krivijo sebe. Ali še raje drugega. Povsem tuje jim je, da obstaja še kaj, kar določa njihova mikro življenja, razen njih samih. Pa obstaja. Vedno. In povsod.

Ko se torej ljudje name obračajo z vprašanjem, kaj je narobe z njihovo družino ali partnerstvom, ter prošnjo, dajte, pomagajte mi jo rešiti, jim vedno odgovorim z zahtevo o tem, da premislijo, kaj sami od svoje družine hočejo. Kaj v družini počnejo. Ker če hočejo in počnejo nekaj, kar je v nasprotju s tem, kaj družina kot socialna skupina je, potem bodo zagotovo imeli probleme. Ker bodo kršili nekatere temeljne zakonitosti, ki za družino kot obliko socialnosti veljajo. In ko bodo kršili te zakonitosti, bodo pristali v problemih. Nujno. Neizogibno.

In ključno, kar danes ljudje, ki živijo v družinah, pa tudi v drugih oblikah partnerstva, pozabljajo, je, da so partnerstva in družina oblika skupnosti. Oblika socialnosti. Kar pomeni, da gre v partnerstvih in družini za nas. Ne zame. Za našo dobrobit. Ne za mojo dobrobit. Za naše koristi. Ne za moje koristi. Za našo srečo. Ne za mojo srečo. Za naše interese. Ne za moje interese. Itn.



Vse dokler so naše in moje dobrobiti isto, gre. A takoj ko je treba izbirati med našo dobrobitjo in mojo dobrobitjo, našo srečo in mojo srečo, našimi koristmi in mojimi koristmi itn., se praviloma zalomi. Ljudje izberejo svojo srečo. Svoje interese. Svojo dobrobit. Svoje koristi. In še vse drugo »svoje«. Ker so pač v maniri današnjega zahodnega individualizma in neoliberalne ideologije prepričani, da je tako prav. Da je celo najbolj prav, da skrbiš in poskrbiš (le) zase.

Prepričani so celo več: da so vse oblike socialnosti na svetu zato, da skrbijo za njihove individualne koristi. Služba je zato, da skrbi za moje napredovanje. Sodelavci so zato, da skrbijo za moje koristi in moje pogoltne poslovne in službene projekte. Družina je na svetu iz istih interesov. Itn. Ipd.

Tak pristop in drža pa zgrešita nekaj ključnega. Namreč razumevanje, da so drugi, ki so z mano v družini, partnerstvu in drugih socialnih skupinah, ne sredstvo za zadovoljevanje mojih potreb, interesov, koristi. In drugega. Ampak ljudje z lastnimi interesi, potrebami, čustvi in vsem drugim. Kar je treba upoštevati. Ne pa le uporabljati. In zlorabljati. To pa je današnjim ljudem na Zahodu, še posebej, če so patološki narcisi, nemogoče razumeti. Današnji Zahodnjaki so praviloma brez socialnih veščin. Izmed katerih je ena ključnih vedeti, da so drugi ljudje, ki se jih ne uporablja. Ampak s katerimi se usklajuje. In se mora usklajevati. Če hočemo, da oblike socialnosti delujejo. Tudi družina. In partnerstvo. Da o delu in službi niti ne govorimo.

Ali ravnate z drugimi kot s predmeti? Ali kot z ljudmi? 

A ker današnji zahodnjaki nimajo socialnih veščin, jim tovrstno usklajevanje ne gre od rok. Niti ne razumejo, zakaj bi se sploh morali usklajevati. Zadovoljni so, dokler druge uporabljajo. Ko jih več ne morejo, pobesnijo. Ponorijo. Imajo izpade besa. In proizvajajo traktate o tem, kakšne krivice se jim godijo. V tem, da se drugi ne pustijo več zlorabljati, vidijo njihovo zaroto proti njim samim. Itn. Ipd. Skratka: ravnajo povsem neadekvatno. In s tem svojim vedenjem dodatno razdirajo vsakršno obliko skupnosti, v kateri so.

Zato sama vsem, ki se name obrnejo z vprašanjem, kako urediti njihovo partnerstvo ali družino (ali pa težave v službi itn.), vedno brez izjeme rečem, da razmislijo o tem, kako ravnajo z drugimi. Ali kot s predmeti. Ali kot z ljudmi. In drugo, kar rečem: vadite socialnost. Najprej in predvsem usklajevanje z drugimi.

Usklajevanje. Ne izsiljevanje. 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.