V oddajo Štartaj Slovenija sta se prvič prijavila že v tretji sezoni projekta, zatem pa sta začrtala novo strategijo razvoja znamke, prenovila celostno podobo, predstavila nove izdelke in nazadnje v peti sezoni tudi zmagala. Je bilo torej prvo sodelovanje v oddaji dobra šola?

Sodelovanje v oddaji ni bilo samo šola, ampak največji izziv, kar sva jih do takrat izpeljala. Na televizijskih zaslonih je namreč prikazan le manjši del projekta, dela v ozadju pa je ogromno. Mogoče se sliši nenavadno, da prodajaš namaze in marmelade, saj naj bi to znal vsak, a ko je treba postaviti izdelke na police, je zgodba povsem drugačna. Vsi morajo biti neoporečni, mikrobiološko testirani, prav tako mora biti testiran rok uporabe, poskrbeti je treba za primerne kozarčke, pokrovčke, transportno embalažo ... In tu je bistvena razlika med doma pripravljenimi izdelki in izdelki za širše tržišče. Naučiš se ogromno, saj je priprava izdelkov za trgovca, kot je Spar, nekaj povsem drugega kot za butične trgovine. Spoznaš logistiko, zakaj so potrebne vse kode, ki jih uporabljaš, prav tako ogromno ljudi, tudi takih, do katerih bi sicer težko prišel, naučiš se komunicirati v poslovnem svetu. In še in še. 

Pustiti zagotovljeno, dobro plačano službo ni preprosto, saj padeš v vodo, v kateri je treba plavati. Odločitev je bila vse prej kot lahka, imava dva šoloobvezna otroka, stanovanjski kredit … A sva skočila. Včasih se celo vprašava, zakaj nisva tega koraka storila že prej. 

Pa je v oddaji mogoče zmagati tako rekoč z vsako surovino, ki ji dodaš odlično idejo in tako dobiš tržno zanimiv izdelek? Ne nazadnje imamo kakovostnih izdelkov iz sadja v Sloveniji kar precej.

Vsak je lahko zmagovalen, a o tem odloča kupec. Kupec je namreč tisti, ki pove, ali je izdelek res to, kar si je mislil, da je. Imate prav, v Sloveniji imamo ogromno odličnih izdelkov iz sadja; poznam kar nekaj manjših proizvajalcev, katerih izdelke lahko resnično pohvalim. Težava se pojavi, ko je treba proizvesti večje količine. Namreč, če želiš poslovati z večjimi trgovci, mora biti proizvod vedno na voljo, sicer se ne izide. Tudi sama sva bila v tem položaju. Narediti preskok je najtežje, saj potegne za seboj več, kot si predstavljaš. 

Kako se pri vaju rojevajo zamisli? In kako dolga je pot od odlične ideje do izdelka, ki je tudi tržno zanimiv?

Ideje se rojevajo nenehno, saj v tem uživava. Največ se jih zagotovo rodi v postelji, ko ne moreš spati, ker po glavi mrgolijo kombinacije okusov. Ogromno jih konča v košu, ker niso izvedljive ali pa postopek izdelave zahteva drugačno opremo. Najbolj preproste izdelke je včasih najtežje narediti. Sicer pa od ideje do njene uresničitve preteče vsaj eno leto, včasih tudi več. 

Uspe ti lahko samo, če verjameš v to, kar delaš, in če se temu posvetiš 110-odstotno. Še vedno se sicer lahko zgodi, da se vse poruši. A če ne poskusiš, ne boš nikdar vedel, ali bi ti uspelo ali ne. 

Vajina podjetniška pot se je začela razvijati kot hobi ob redni zaposlitvi. Je bilo po tretji sezoni oddaje težko pustiti redni službi, da bi se posvetila izključno temu hobiju? Sta odločitev kdaj obžalovala?

Pustiti zagotovljeno, dobro plačano službo ni preprosto, saj padeš v vodo, v kateri je treba plavati. Odločitev je bila vse prej kot lahka, imava dva šoloobvezna otroka, stanovanjski kredit … A sva skočila. Ali je težko? Ja, zelo je težko, a ko so se začeli kazati rezultati trdega dela, so naju navdali ponos, veselje in sreča, da nama je uspelo, čeprav nama je marsikdo dejal, da nama ne bo. Včasih se vprašaš, kaj ti je bilo tega treba, a hitro mine. In ne, nikoli nisva obžalovala odločitve. Včasih se celo vprašava, zakaj nisva tega koraka storila že prej. 

Poznam kar veliko ljudi, ki ob redni službi razvijajo še lasten hobi in so v njem tudi zelo dobri, a hkrati priznavajo, da od njega ne bi mogli preživeti. Kako je vama uspelo? Sta vedno verjela, da vama bo uspelo, ali sta imela tudi kakšen »rezervni načrt«?

Res je, kar nekaj je takih ljudi, a če želiš od hobija živeti, mora prerasti v posel. Uspe ti lahko samo, če verjameš v to, kar delaš, in če se temu posvetiš 110-odstotno. Še vedno se sicer lahko zgodi, da se vse poruši. A če ne poskusiš, ne boš nikdar vedel, ali bi ti uspelo ali ne. Rezervnega načrta pri naju ni bilo nikoli in ga tudi nimava, saj sva verjela, da nama bo uspelo, in verjameva, da bova uspešno poslovala naprej. Rezervni načrt je lahko tudi dvorezni meč, saj se zanašaš na tisto drugo, namesto da se povsem posvetiš tistemu, kar počneš. Starši so nama dali ogromno delovnih navad; če nama ne bi uspelo, bi zagotovo dobila tako ali drugačno delo, s katerim bi normalno preživela. 

Pri delu imava točno določeno, za kaj je kdo odgovoren. Tako mine tudi dan, ko se sploh ne vidiva, čeprav sva nekaj metrov narazen. Je pa vsekakor največji izziv ločiti poslovno in zasebno življenje. 

Se vama zdi, da si Slovenci v podjetništvu upamo tvegati in na kocko postaviti vse, da bi nam uspelo? Kaj bi svetovala tistim, ki še razmišljajo o vstopu na podjetniško pot?

Dokler nisva bila v podjetniških vodah, bi bil najin odgovor na prvo vprašanje zagotovo nikalen. A ko spoznaš druge start upe, vidiš, da je želja po vstopu v podjetniški svet ogromno, ogromno je idej, ogromno tudi tveganj. To se vidi po številnih uspešnih projektih, ki danes poslujejo na svetovni ravni oziroma so vodilni v svojih panogah. Najin nasvet tistim, ki se še odločajo za podjetniško pot, pa je: Upaj si, bodi drzen in uspelo ti bo. 


Sta trmasta in vztrajna tudi sicer?

Moraš biti trmast. Jaz sem že po horoskopu bik in seveda enako trmast, a tudi Valentina ni od muh.

Kako pa pri vaju poteka poslovno in zasebno življenje? Ali med njima strogo ločita ali pa se med seboj pravzaprav ves čas prepletata?

Poslovno življenje se seveda prepleta z zasebnim. Ločiti med enim in drugim je zelo težko, tako da je posel vedno z nama.

Je težko sobivati 24 ur na dan? Kaj je pri tem največji izziv?

Na prvi pogled je takšno sobivanje krasno, a je včasih tudi zelo naporno, saj si tako rekoč nenehno skupaj. Včasih se spreš zaradi poslovnih reči, drugič zaradi osebnih, a se na koncu vse izravna. Pri delu imava točno določeno, za kaj je kdo odgovoren. Tako mine tudi dan, ko se sploh ne vidiva, čeprav sva nekaj metrov narazen. Je pa vsekakor največji izziv ločiti poslovno in zasebno življenje.