Oranžna obarvanost tal pri izviru je znak, da je v vodi zares veliko železa, in takšna je tudi okolica teh petih slovenskih izvirov, kjer na površje priteka zdravilna železna voda. Ima malo poseben okus, a to ljudi ne odvrača od njenega pitja. Še več, vse naštete izvire pogosto obiskujejo, in vodo natakajo v steklenice ali plastenke za domov.
1 Solčava, železova kislica
Ena takih najbolj znanih in priznanih voda je izvir železove kislice, ki pride na dan pod Olševo na Solčavskem. Na tabli ob izviru lahko preberemo, da je izvirska voda bogata z železom, magnezijem in kalcijem ter da je precej kisla. Znana je po zdravilnih učinkih, saj spodbuja delovanje krvotvornih organov in ugodno vpliva na lajšanje simptomov pomanjkanja železa. Pravijo, da je pitje železove mineralne vode najnaravnejša oblika dovajanja železa v telo, saj hitro deluje v biokemičnih procesih telesa in draži tudi tkiva, ki proizvajajo krvne celice. Že sloviti zdravnik iz srednjega veka Paracelsus je v 16. stoletju opisal zdravljenje slabokrvnosti s pitjem železovih mineralnih vod. Teh je po Sloveniji kar nekaj, med njimi pa je zelo priljubljen prav izvir na Solčavski panoramski cesti.
2 Norička graba, norička slatina
Globoko v gozdu Noričke grabe, na Melanjskem Vrhu, le pet kilometrov od Radencev, izvira negovska ali norička slatina. Danes je vrelec obnovljen in slatino si obiskovalci lahko natočijo iz urejenega vodnjaka. Nameščena je cev za nalivanje, v preteklosti pa so jo ljudje zajemali z vedri. V studenec se stekajo dva vira naravne mineralne vode in vir navadne vode. Oranžnorjava obarvanost urejenih tlakovanih tal, po katerih slatina odteka v bližnji potok, kaže, da voda vsebuje železove spojine. Brez težav teče vse leto, tudi v bolj sušnih obdobjih, zato jo pije dosti ljudi. Temperatura je stalna, med sedmimi in osmimi stopinjami Celzija. Tu se ustavljajo tudi turisti, ki se radi odpravijo na Pot med vrelci življenja, ki so jo uredili pred leti, povezuje pa deset slatin oziroma izvirov v okolici Radencev. Na tem območju je precej zdravilnih izvirov, ki jih turisti redno obiskujejo.
3 Rečica, kisli studenec
Na Gorenjskem, pod kamnolomom blizu Kamne Gorice, izvira Rečica. Tu se Rečici oziroma Vrčici, kot izviru pravijo domačini, pridruži voda iz kislega studenca. Pred neurjem septembra 2007 je bil tu na vsaki strani potoka po en tak izvir, zdaj pa je le še eden. Izvirska voda se steka v tolmunček oranžne barve in od tam teče v Rečico. Prebivalci okoliških krajev so od nekdaj verjeli v zdravilne učinke slatine. Pripisovali so ji tudi, da njeno pitje daje moškim nenavadno spolno moč in pomaga pri boleznih ledvic. Prava znamenitost sta oba izvira postala šele, ko se je o kamnogoriški vodi razpisal Tone Fornezzi Tof in jo poimenoval slovenska moška voda. Ponjo so hodili možje predvsem v 70. letih, nekateri domačini in obiskovalci pa še danes hodijo k izviru. Mineralna voda ima več kot 200 mg ogljikovega dioksida na liter, vsebuje pa tudi številne minerale. Je kislega okusa, še posebno takoj ob izviru. V njej je tudi nadpovprečno veliko železa, zaradi česar je okolica izvira oranžne barve.
4 Kotlje, kotuljska kisla voda
Ob vznožju Uršlje gore, v dolini Kotelj, izvira na nadmorski višini 510 metrov naravna mineralna voda, izjemno bogata z železom. Izvir je na levi strani potoka Kotula, v neposredni bližini ceste iz Kotelj proti Ivarčkemu jezeru. V drugi polovici 19. stoletja so ob izviru vode, ki so ji domačini pravili kiseva voda (tudi kisela voda), zgradili stavbo in jo uredili v letovišče s kopališčem, kraj pa so imenovali Rimski vrelec, ker so tu našli dva kipa iz rimskih časov. Zdravilišče je slovelo po hladnih in toplih kopelih, posebnost je bila tudi naravna potočna kopel. Imeli so 35 postelj in svojega zdravnika. Kotuljska kisla voda je bila znana kot najboljša namizna voda po vseh restavracijah v Celovcu, Gradcu in na Dunaju, voda je potovala tudi čez veliko lužo. Na Dunaju so jo prodajali celo v lekarnah. Menda je sam Franc Jožef pil samo še kotuljsko kislo vodo, zato naj bi le tako zdrav in čil kljuboval visoki starosti.
5 Škamevsko korito
Velikolaška dežela leži v tistem delu slovenske domovine, kjer najjužnejši del ljubljanskega zaledja blago prehaja v ribniško pokrajino. To je tisti del slovenskega ozemlja, kjer je gorotvorno dogajanje v geološki zgodovini oblikovalo gričevnat svet in ga z Malo goro na vzhodu, na zahodu pa s tesnijo Iške, ločilo od Suhe krajine in Bloške planote. V bližini Velikih Lašč, točneje med Turjakom in Rašico, je vas Škamevec. Največja, a skoraj povsem neznana znamenitost je Škamevsko korito z zdravilno mehko vodo, ki je izredno bogata z železom. Tako naj bi za izboljšanje zdravja pili slabokrvni ljudje. Voda, ki ima značilen okus po železu, je sicer čista in bistra, nekoliko rjavo obarvana, a prijetna za pitje. Korito je lepo urejeno, na koncu pa voda čez mlinček odteka naprej. Kot lahko preberemo na tabli, ki so jo postavili nad koritom, ni znano, kdaj so ga uredili. Obnovili so ga leta 2003. Ponoči je osvetljeno.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: