V tej planinski koči, na tem slovenskem vrhu pečejo najboljše flancate

Ratitovec je dostopen iz številnih smeri, najpogosteje pa se izletniki odločijo za pot, ki se začne v vasici Prtovč. Pred vasjo je pod cerkvijo sv. Marije urejeno parkirišče, ki pa je včasih premajhno za vse izletnike. Med pandemijo je postal Ratitovec tako kot številni drugi slovenski vrhovi zelo obiskan. Na lep sončen dan ga včasih osvoji do tisoč obiskovalcev! 

Krekova koča

S Prtovča se za hojo ponujata dve možnosti: čez Povden in druga čez Razor, za vsako pa je ob zmerni hoji potrebno poldrugo uro časa. Mnogi izberejo eno smer za vzpon in drugo za spust. Pretežni del hoje poteka skozi gozd. Sledi najstrmejši del, speljan čez travnata pobočja. K sreči ni dolg in kar naenkrat se pred ogretimi obiskovalci dobrodošlo pojavi Krekova koča na Ratitovcu (1642 metrov). Poimenovana je po organizatorju slovenskega zadružništva dr. Janezu Kreku, ki je rad zahajal na Ratitovec. V zadnjih letih so jo temeljito obnovili, v bližini pa postavili še prikupen zimski bivak. V njej si morate poleg čaja skoraj obvezno privoščiti flancate, po katerih je znana daleč naokoli že več desetletij! Seveda teknejo tudi druge domače jedi, od kislega mleka, ajdovih žgancev, enolončnic pa do telečje obare. V spomladanski sezoni vas lahko oskrbnica preseneti tudi s čemaževo juho in še čim! Nič čudnega, da se koča redno uvršča med finaliste izbora Naj planinska koča. Od oktobra do maja je odprta ob sobotah in nedeljah, v toplejših mesecih pa vsak dan. 

Obilje mikavnih poti

Okolico koče zaznamuje več neizrazitih vrhov. V nekaj minutah se lahko povzpnete na le malo višji Gladki vrh (1667 metrov), na drugi strani pa vabi skoraj enako visok Altemaver (1678 metrov). V lepem vremenu se od vsepovsod ponujajo privlačni razgledi: odpirajo se na vse strani po Selški dolini in segajo tudi do prav tako priljubljenih pohodniških vrhov Blegoša in Porezna. Na drugo strani se odpira Soriška planina, v daljavi pa pogled sega vse do pozno v pomlad zasneženih Karavank in Alp. 

Z Ratitovca se ponuja lepa tura proti slikoviti vasi Sorici (dve uri in pol). Prva pot v tej smeri vodi po travnatem slemenu, druga pa se spusti do sedla Povden, čez katerega se lahko vrnete na morebitno izhodišče na Prtovču. Iz doline do sedla je speljana cesta, ki povezuje idilične gorske vasi s presenetljivo velikimi kmečkimi hišami Torka, Zabrdo, Zgornje Danje. Iz te vasi je do Sorice le še kratek spust. Z razgledne ceste se odpirajo lepi pogledi na dolino Selške Sore in na drugo stran na skalne pečine Ratitovca. V toplejših mesecih se je do sedla Povden zanimivo pripeljati s kolesom in peš opraviti še vzpon na Ratitovec (dobro uro). Možen je tudi spust v Železnike čez Prtovč, a razrit kolovoz vsaj nedeljskim gorskim kolesarjem ne bo ravno v veselje. 

Klub prijateljev Ratitovca

Čeprav je Ratitovec priljubljena družinska izletniška točka, zna pokazati zobe. Še posebno pozimi lahko pohodnike ogrožajo poledenele strmine ali celo plazovi, zato se pred načrtovanim vzponom pozanimajte o trenutnih razmerah, primerna pohodniška oprema pa naj bo seveda samoumevna. Gore vsekakor ne podcenjujejo njeni največji ljubitelji. Združuje jih Klub prijateljev Ratitovca, v katerega se uvrsti vsak, ki se na Ratitovec povzpne vsaj petnajstkrat v koledarskem letu. Takšnih je vsako leto tudi več kot petsto. Dokazilo o vzponu je vpis v knjigo, ki je vedno na voljo v bivaku, v glavni sezoni pa v planinski koči. Tekmovalno rekreativno akcijo za popularizacijo vzpona na Ratitovec od leta 1991 organizira PD za Selško dolino iz Železnikov, vsako leto pa razglasijo tudi zmagovalce z največ vzponi. 

Gozdna učna pot Kres 

Železniki so največje naselje v dolini, obiščete jih lahko ob vrnitvi z Ratitovca. Če imate še kaj volje za hojo, se je vredno podati na gozdno učno pot Kres, ki je urejena tik nad naseljem. Dolga je približno dva kilometra, informativni panoji pa obiskovalce seznanjajo z gozdnimi posebnostmi. Mimogrede: Ste vedeli, zakaj nekateri knjigam pravijo bukve? Ker so nekoč tablice iz bukovega lesa, zvezane v snopič, uporabljali kot knjige. Zadnja izmed petnajstih točk na poti je več kot osemdeset let star Galetov kozolec toplar ob mogočni lipi. Gozdna učna pot je označena, na voljo pa so tudi zgibanke, ki jih dobite na Zavodu za gozdove in v turističnem društvu v prostorih muzeja. 

Lomski slap

Na koncu Železnikov v smeri Soriške planine se velja potruditi še do ene slabo poznane naravne zanimivosti. V bližini mosta čez Selško Soro v reko priteka potok, ki se spušča izpod Štedel vrha. Na svoji kratki poti premaga kar petsto metrov višinske razlike, v zgornjem delu pa ga popestri okoli petnajst metrov visok Lomski slap. Zanj še veliko domačinov ne ve niti ne boste našli kažipotov, še manj pa označene poti. Te pravzaprav ni. Najprimernejše izhodišče za obisk slapa je parkirišče pri plavžu ali bližnjem nogometnem igrišču. Tik pred mostom čez Soro se desno odcepi stranska cesta, ki vodi do bližnjih hiš. Za zadnjo se spušča potok, ob katerem je mogoče slutiti slabo uhojeno pot. Po njej se hitro povzpnete nad grapo. Po dobrih desetih minutah hoje se pot razcepi. Slediti je treba levi, ki se spusti v strugo potoka in ga prečka. Tu se je treba posloviti od poti in se prepustiti brezpotju vedno bolj divje grape. Kadar je gladina visoka, se je bolje obrniti. Običajno pa potok ni posebno vodnat in tako je ob njem dovolj prostora za počasno napredovanje proti toku. V iskanju najlažjega prehoda ga je morda treba prečkati še kdaj, po dobrih dvajsetih minutah pa se odpre pogled na velikanski naravni amfiteater, v katerega se čez previsno zgornjo steno spušča slap v več bolj ali manj vodnatih pramenih. Varno se mu je mogoče približati vse do vznožja z manjšim tolmunom. 

Kulturna dediščina v Železnikih 

Železniki na prvi pogled niso ravno privlačni za postanek. Še posebno v hladnejših mesecih, ko v najstarejši del kraja več tednov ne posije sonce. Toda razpotegnjeno staro središče s svojo podobo zgovorno priča o zanimivi preteklosti. Nanjo spominja zlasti izstopajoč plavž. Tod so freisinški škofje naselili fužinarje iz okolice Krope, Tržiča in Furlanije. Rudo so kopali v okolici, nosili pa so jo tudi iz sosednje Poljanske doline. Izdelovali so predvsem žeblje. V začetku 17. stoletja so delovali dva plavža ter več fužin s kladivi na vodni pogon. Ohranjeni plavž je bil zgrajen leta 1428, ugasnil pa je leta 1902. Čez cesto stoji Plavčeva hiša, v kateri je urejen muzej. V njem so na ogled zbirke o lesnem gospodarstvu, rudarstvu, skrilarstvu, oglarstvu, hranijo pa tudi različne vrste čipk. Železniki so eden izmed slovenskih krajev, kjer se je čipkarstvo ohranilo do današnjih dni. 

Kopanje in smučanje 

Ponašajo se tudi s pokritim bazenom, kjer se lahko sprostite po celodnevnem potepanju. Na svoj račun pa pridejo celo ljubitelji smučanja, saj je nad zgornjim delom naselja urejeno manjše smučišče Rudno z umetnim zasneževanjem in osvetljenimi progami.