Vse, kar morate vedeti o slovenskem Caminu ali Jakobovi poti in kje začeti

Prehoditi starodavno evropsko krščansko pešpot, znano pod imenom Camino de Santiago, je osebni cilj marsikoga. Razlogi so najrazličnejši, a bistveni je eden – človek roma zaradi sebe in k sebi. Slovenska Jakobova pot je razdeljena na tri veje, razvejene od Dolenjske do Primorske, čez Gorenjsko, Prekmurje in Štajersko. Prepletajo se pri cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Ljubljančana Marjeta in Metodij Rigler sta leta 2000 ustanovila Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji, da bi oživila tradicijo slovenskih srednjeveških romanj po poteh, ki vodijo v Compostelo, in nekdanjih božjih poti k cerkvam sv. Jakoba. Člani, imenovani na kratko jakobčki, so začeli obnavljati in markirati Jakobovo pešpot čez Slovenijo. 

V narodovo zgodovino zapisana pešpot

Ob desetletnici Društva prijateljev poti svetega Jakoba je bila uradno odprta osrednja Šentjakobska pot, nato trasa proti Svetim Višarjam in kasneje še prekmursko-štajerska oziroma Ogrska. Jakobova pot čez Slovenijo je označena s tablicami in rumenim napisom ali z rumenimi nalepkami v obliki puščic in školjk, simbolom romarjev po Jakobovih poteh. Jakobčkom je uspelo, za kar so si vztrajno prizadevali in slikovito ponazorili: »Jakobova pot bo kot deblo drevesa z vejami in listjem, ki bo seglo v sleherno našo vas, na griče in holme, se vila po skritih dolinah ... Na Jakobovi poti bomo spoznavali našo zgodovino, kulturo, umetnost, ljudi in vse to posredovali tudi romarjem in popotnikom iz drugih dežel.« 

Letošnjega marca se je, kot so jakobčki poudarili na spletni strani, zapisala v narodovo zgodovino. Društvo prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji je namreč Narodnemu muzeju Slovenije podarilo zbirko simbolov Jakobove poti. »To nam pomeni zelo veliko,« pove Igor Vidmar, predsednik društva. »Jakobovo društvo je po zgodovinskih virih poiskalo stezice po Sloveniji in označilo malo manj kot 800 kilometrov poti. Dejansko smo nekaj vzeli iz zgodovine in zdaj dali nazaj, kar naredi izredno močno sinergijo. Po dogovoru se bo zbirka še širila, dogovarjamo se tudi za predavanja in druge dejavnosti ob občasnih razstavah. Dejansko bo Narodni muzej Slovenije namesto statičnih razstav dobil žive, na katerih se prepletata preteklost in sedanjost.« Igor Vidmar spomni na lansko podelitev najvišjega odlikovanja Cerkve na Slovenskem – odličje sv. Cirila in Metoda sta prejela Marjeta in Metodij Rigler za oživitev slovenske Jakobove poti. 

Cilj je začetek

Na vprašanje, kaj je zanj ritual romanja, Igor Vidmar kot romar kristjan odgovarja, da je pomemben romarski blagoslov. »Vsak korak, ki ga preromamo, je neke vrste molitev, in če romamo sami, je dan približek samostanski celici. Sicer je to čas, ki si ga vzameš zase, za svojo dušo. Vedno poudarjam, da cilj ni denimo doseči Trst, Svete Višarje, Santiago ali Fisterro, ampak je to šele začetek našega romanja, kajti na poti prejmemo toliko dobrega in z romanjem sami postanemo malo boljši, zato je po vrnitvi čas, da svet delamo boljši. Vsak naslednji dan je naše romanje.« 

Sogovornik pove, da je »otrok« slovenske Jakobove poti. Prehodil je vsa območja in postal tudi skrbnik dela trase – skrbniki prostovoljci žagajo, čistijo, iščejo boljše različice poti, pritrjujejo table in še mnogo stvari na slovenski Jakobovi poti –, šele potem se je podal v tujino. V letu 2018 je denimo prisluhnil klicu in za sabo pustil več kot 3000 kilometrov romarske poti v Lurd, Santiago de Compostela in Fatimo. 

Naša pot je najlepša v Evropi

Kakšen je slovenski Camino v primerjavi z drugimi romarskimi potmi, ki se stekajo h grobu oziroma do svetišča svetega Jakoba v Composteli na severozahodu Španije? »Večina romarjev prehodi največjo, francosko pot (Camino frances) in v najboljšem primeru še portugalsko iz Porta, kjer največja romarska zavetišča sprejmejo tisoč romarjev. S temi potmi, ki imajo prenočišča in vso infrastrukturo vsakih nekaj kilometrov in narisane puščice na nekaj korakov, se slovenska na srečo ne more primerjati,« povzame Igor Vidmar. »Naša se tehnično lahko primerja z drugimi, kot so Severna pot, Primitivna pot, Portugalska pot iz Lizbone do Porta. Naša je dobro označena. Povem naj, da me po njih vodi hči Beatrika – če ona najde pot iz Kobilja do Svetih Višarij in od Slovenske vasi do Trsta, brez orientacijskega znanja in brez GPS, jo lahko vsak, ki je malo pozoren na puščice.« 

»Naša pot je izredno razgibana in tudi bogata, prenočišč je dovolj. Naj naštejem samo nekaj krajev: Kostanjevica na Krki, Novo mesto, Vrhnika, Logatec, Predjama, Trst, Ljutomer, Ormož, Ptuj, Vojnik, Galicija, Kamnik, Ljubljana, Škofja Loka, Radovljica, Bled, Mojstrana, Kranjska Gora ... Pa svetišča in samostani: Ptujska gora, Žička kartuzija, Kartuzija Pleterje, Cistercijanska opatija – Stična, Repentabor, Brezje in Svete Višarje. Če dodamo še prelepo naravo, ki povezuje te točke, dobimo kombinacijo, ob kateri lahko rečeš samo: Vau. Naj za ilustracijo povem, da do cerkve sv. Jakoba v Ljubljani prideš čez Golovec in Ljubljanski grad, nadaljuješ čez Rožnik, mimo Koseškega bajerja in čez Šentviški hrib, za primerjavo sem v Španiji, Franciji in na Portugalskem moral preromati nič koliko industrijskih con.« 

Na romanju s hčerko

Igor Vidmar je lani preromal slovenske Jakobove poti z devetletno hčerko Beatriko. O mladi pohodnici razkrije, da je začela romati po slovenskih Jakobovih poteh pri petih letih, šesti rojstni dan je praznovala na portugalski Jakobovi poti iz Porta do Santiaga. »Predlani je preromala Jakobovi poti Sveti Odrešenik (San Salvador) in Primitivno pot (Camino Primitivo), kar je naneslo približno 500 kilometrov. Po kilometrih je z nahrbtnikom preromala že razdaljo med Ljubljano in Londonom. Torej je za svoja leta že kar izkušena romarka, aktivno mi pomaga tudi pri označevanju slovenske Jakobove poti,« pove Igor Vidmar in poudari, da je največ, kar otroku lahko daš, tvoj čas, in preživeti čas na romanju je neprecenljivo darilo za starše in otroke. 

»Najin načrt je bil, da prehodiva samo poti, ki jih Beatrika še ni prehodila, torej Ogrsko vejo (prekmursko-štajersko) in dolenjski del Šentjakobske veje. Začela sva takoj po praznovanju novega leta na madžarsko-slovenski meji pri mejnem prehodu Kobilje. Zaradi hčerinih šolskih obveznosti sva jo končala v štirih delih. Med počitnicami sva prehodila dolenjsko vejo v enem kosu. Ker je bilo sredi leta in sva imela še veliko željo oziroma klic po romanju, sva se odločila prehoditi še Preddvorsko – Svetovišarsko in Primorsko vejo, vsako v dveh delih.« O tem, kaj vse sta doživela, Igor Vidmar na prvem mestu izpostavi dobroto ljudi. »Duhovniki, natakarji, lastniki nastanitev in naključni mimoidoči so nama dali od nasmeha, dobre volje in spodbud do hrane. Na romanjih se človeku povrne zaupanje v ljudi.« 

Srečno pot!

Na Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji med napotki romarjem priporočajo, da si pri njih priskrbijo romarsko listino, ki jo med romanjem pečatijo s pečati slovenske Jakobove poti ob cerkvah sv. Jakoba, samostanih, kmečkih turizmih in župnijah. Po predložitvi kopije romarske listine prejmejo potrdilo o opravljeni slovenski poti sv. Jakoba, slovensko »compostelo«. Sicer so vse informacije zbrane na njihovi spletni strani. »V društvu smo romarji, ki smo resno vzeli, da je cilj romanja naš začetek. Vsi delamo prostovoljno in se držimo načela, da ne smemo dobiti niti centa za svoje delo, ker če bi ga, bi dejansko jemali od romarjev. Naj povabim vse romarje oziroma bodoče romarje in vse ljudi dobre volje, da se včlanijo in pomagajo graditi najlepšo Jakobovo pot v Evropi,« pravi Igor Vidmar. In kliče: »Srečno pot! Buen Camino!«