Estonija je najsevernejša in kljub več kot 2000 otočkom najmanjša izmed trojice baltskih držav. Zaradi svoje lege je tudi najhladnejša, a so poletja kljub temu lahko zelo prijetna. Leži namreč ravno na prehodu s celinskega podnebja v oceansko, zaradi česar so zime nekoliko milejše, kot je za ta pas običajno, poletja pa malce bolj vlažna. Njena posebnost so tudi bele noči, kakor imenujejo dolge, več kot 18 ur trajajoče poletne dneve.

Finska v malem 

Poleg nekaj tisoč kilometrov dolge obale Baltskega morja ima Estonija več kot 1400 manjših jezer, zaradi česar ji velikokrat rečejo Finska v malem. Gotovo jeza to oznako »krivo« tudi dejstvo, da obe državi, v nasprotju z Latvijo in Litvo, sodita v ugrofinsko jezikovno skupino. Zato se nikar ne trudite, da bi Estonce razumeli. Še sami se radi pošalijo, da večina njihovih besed zveni, kot da bi bile z drugega planeta. A brez skrbi, Estonija ima eno najvišjih stopenj pismenosti na svetu in skoraj vsi govorijo še vsaj en tuji jezik. 

In še za nekaj se imajo Estonci, in tudi moja malenkost, zahvaliti Fincem. Tisti, ki smo bolj toplokrvne sorte, se lahko namesto skoka v hladno Baltsko morje raje pogrejemo v savnah. Te so namreč skoraj praviloma v vsakem hotelu pa tudi lesenih hišk na podeželju, ki ponujajo prav posebna velneška doživetja, ne manjka. Savnanje ima v Estoniji več kot 800-letno tradicijo, njihova posebnost pa je dimna savna, ki ima vonj po aromatičnem lesu in prekajenem mesu. Sama sem se raje držala preverjene finske različice in na moje veliko presenečenje so bile savne, ne glede na uro, vedno nabito polne. Zanimivo je tudi to, da jih obiskujejo kar celotne družine, vključno z majhnimi otroki.

Mlini na veter in makova polja 

Edina stvar, ki se je z mojega prvotnega »načrta« uresničila, je bilo namakanje nog v Baltskem morju. Obalno mestece Parnu je sicer zelo živahno, a dejstva, da tam morje seže zgolj do gležnjev, še tako pestra turistična ponudba ne more popolnoma nadomestiti. Čofotanje in sprehajanje po neskončni mivki sta presenetljivo zabavna, a ker časa nisva imela ravno na pretek, sva se kar hitro odpravila proti Talinu. Na poti so naju spremljali številne vetrnice (Estonci očitno znajo izkoristiti svoj naravni potencial) in žitna polja, posejana z makovimi cvetovi, zaradi katerih je vožnja po lokalnih cestah še toliko bolj prijetna. Estonija ima tudi zavidljivo število dobro ohranjenih mlinov na veter iz 19. in 20. stoletja, med katerimi so nekateri prava paša za oči. Najbolj znan je mlin Kuremaa, ki je bil leta 2009 prenovljen in danes, poleg širnih razgledov z najvišjega nadstropja, ponuja idilično lokacijo za razstave in tematske dogodke.

Talin –mesto kontrastov 

Estonska prestolnica je s svojim starim jedrom uvrščena na seznam Unescove kulturne dediščine –Talin je celo najbolj ohranjeno srednjeveško mesto v severni Evropi. Na eni strani je obdan z odlično ohranjenim, skoraj dva kilometra dolgim grajskim obzidjem iz 13. stoletja, ki ga krasi 20 obrambnih stolpov. Z razgledne ploščadi se lepo vidijo pisani vrhovi cerkva in srednjeveških stavb različnih oblik, pogled pa seže vse do Baltskega morja (Talin je med drugim tudi največje estonsko pristanišče). Talin pa nikakor ne počiva na krilih zgodovine. Kontrast staremu jedru nedaleč stran je moderen poslovni center z visokimi stolpnicami, razkošnimi hoteli, trendovskimi mestnimi soseskami in velikimi nakupovalnimi središči. Mesto je znano po največ start upih na prebivalca (med drugim so Estonci izumili skype), birokracijo pa so tako sprostili, da lahko novo podjetje pri njih odpreš v pol ure. Estonija je bila tudi prva država na svetu, ki je uvedla elektronske volitve, zato jo nekateri upravičeno imenujejo kar evropska Silicijeva dolina. Morda ne bi bilo odveč, da se tja na »delovni dopust« odpravi tudi slovenska vladna delegacija. Estoncev je vsega skupaj 1,3 milijona in ni hudič, da jim ne bi uspelo potegniti kakšne koristne vzporednice.

Podvodni zapor iz obdobja Sovjetske zveze 

Estonija je izmed vseh baltskih držav etnično najbolj pestra, saj je kar 25 odstotkov prebivalcev Rusov. Vpliv bivše vladavine je čutiti na vsakem koraku. Eden izmed najlepših ostankov sovjetske dediščine je pravoslavna katedrala Aleksandra Nevskega v Talinu, najbolj misteriozen in mikaven pa bivši sovjetski zapor, ki ga je zaradi izkopavanja in porozne strukture tal skoraj čez noč zalila voda. Dostop do zapora, ki je danes skoraj povsem pod vodo, za turiste sicer ni uradno odprt, a fotografije na internetu so bile preveč privlačne, da bi naju to ustavilo. Občutki, ko sva se pretihotapila čez bodečo žico, v zraku pa je odmevalo grmenje iz bližnjega kamnoloma, so bili kar malce strašljivi. A ob pogledih na čudovito prelivanje barv narave in mistično potopljeno ruševino se adrenalin hitro prelevi v sproščeno avanturo. Zapor je zdaj priljubljena toč- ka za potapljače, vse pa kaže, da jo bodo kmalu uredili in spremenili v turistično znamenitost.

Most v Rusijo 

Na skrajnem severovzhodu Estonije, dobri dve uri vožnje in pol iz Talina, leži mesto Narva, simbol uničenja pod sovjetsko vladavino. Med drugo svetovno vojno je bilo namreč skoraj v celoti porušeno, potem pa bolj ali manj na silo poseljeno z Rusi, ki še danes predstavljajo največji delež tamkajšnjega prebivalstva. Sicer dolgočasno industrijsko mesto se ob istoimenski reki zaključi s čudovitim pogledom na most, kjer si nasproti zreta dve trdnjavi. Na estonski strani je to Hermannov grad iz 13. stoletja, na drugi pa nekoliko mlajša ivangorodska trdnjava, ki že stoji na ruskem ozemlju. Od tam vas do svetovno znanega Sankt Peterburga ločita le še dobri dve uri vožnje in pol. Če imate čas in željo obiskati Rusijo, si za to pravočasno priskrbite vizum. Če boste avto najeli, pa preverite, ali vam najem sploh dovoljuje vstop v to državo. Sicer boste morali Rusiji v slovo pomahati z zahodne obale Narve.