Maria ima rada naravo in dobro pozna najlepše kotičke vzhodne Tirolske. Za bivanje je predlagala hotel, v katerem je zaposlena njena nečakinja. Dolomiten Residenz Sporthotel Sillian stoji na robu naselja. Za sprejemljivo ceno nudijo veliko udobja in možnosti za aktivno preživljanje oddiha. Predvsem pa je izvrstno izhodišče za obisk okoliških gora in dolin. V neposredni bližini hotela ima začetno postajo kabinska žičnica Hochpustertal, ki obiskovalce ponese v gorski svet na okoli 2000 metrov. Okoliška pobočja s smučiščem in restavracijo so privlačna v vseh letnih časih. 

V sosednji dolini Villgratental me je očaralo spoznavanje značilnega gorskega kraja Innervillgraten. Poleg velikih, delno lesenih hiš je popoldan zaznamoval obisk trgovine Villgrater Nature. V njej lahko spoznavate, kaj vse je mogoče narediti iz volne. Izbira kakovostnih izdelkov obsega ortopedska ležišča, inovativne spominke in modna oblačila. To pa ni edino lokalno podjetje, vredno pozornosti. Ob vznožju gora nastajajo tudi kakovostni kozmetični proizvodi znamke Magdalena's. Veganski izdelki vsebujejo izvlečke gorskih zelišč iz Tirolske. Nastali so za potrebe hotelske verige Schultz, a so bili med gosti tako dobro sprejeti, da so jih začeli ponujati v spletni trgovini. Zanimivo je, da jih najprej preizkušajo družinski člani in prijatelji. Šele ko so vsi zadovoljni z njimi, jih ponudijo v prodajo.

Brbotanje v gozdu

Obetajoče sončen dan je bil spodbuda za obisk izvira Drave. Rezerviral sem si ves dan, čeprav je bilo dobri dve uri premagovanja zložne vzpetine dovolj, da sem prispel na cilj. A ne prav zlahka. Kot je omenila že Maria, izvir ni glavna zanimivost teh krajev in temu primerno pot do izvira ni najbolje označena. Asfaltirana kolesarska steza poteka le kak kilometer stran. Kdor želi priti do izvira, pa mora zaviti na zasebno gozdno cesto, katere lastniki si verjetno ne želijo preveč obiska. Voda privre na dan v več brbotajočih izvirih sredi gozdnatega pobočja in se počasi združuje v potok. Ta se že do kake dva kilometra oddaljenega mesteca Innichen (italijansko San Candido) okrepi v manjšo reko, ki lahko po obilnih padavinah grozi najbližjim hišam. A struga je primerno regulirana, tako da se voda v celotnem avstrijskem toku razlije le izjemoma. Drava na svoji 749 kilometrov dolgi poti do izliva v Donavo prečka tudi Slovenijo. V večjem delu, predvsem Avstriji, pa jo spremlja bolj ali manj urejena kolesarska pot.

Izvir je oddaljen manj kot uro hoje iz slikovitega mesteca in smučarskega središča Innichen. V njem se je vredno pomuditi vsaj za kratek ogled romanske cerkve, ki je bila nekoč del samostanskega kompleksa. Strnjeno mestno jedro zaznamuje še zgledno urejeno informacijsko središče in nekaj restavracij pa tudi ljubitelji nakupov zlahka pridejo na svoj račun. Prevladujejo nemško govoreči prebivalci, leži pa v bližini meje z Avstrijo. »Cene so celo malo višje kot pri nas,« me je na pot pospremila Maria. »Predvsem zato, ker zaradi bližine slikovitih gora in smučišč velja za mondeno športno središče. Vseeno ga obiščem vsaj enkrat tedensko, da se razmigam v vodnem parku Acquafun s številnimi bazeni in atrakcijami.«

Kolesarski užitki

Vrnitev v Sillian je pomenila lagoden uživaški spust s kolesom. Menda je podobno privlačna celotna kolesarska steza do skoraj 40 kilometrov oddaljenega mesta Lienz. Mnogi se podajo na kolesarjenje le v eno smer, vrnejo pa se z enim izmed vlakov, ki dokaj pogosto povezujejo kraje ob zgornjem toku Drave.

V Sillianu me je na krajši sprehod zvabila slikovita podoba gradu Heinfels, ki se dviguje na skalnem osamelcu v bližini Sporthotela. Žal sem moral obstati pred zaprtimi vrati in mogočnimi zidovi. Grad namreč že več kot desetletje obnavljajo. »Odkar pomnim, obljubljajo, da ga bodo odprli za obiskovalce,« pove Maria. »Kot otroci smo se včasih potikali med ruševinami. Zdaj pa je del leta odprt ob nedeljah. Žal obiskovalci vidijo le gole zidove, saj notranjost še restavrirajo.«

Sladke skušnjave

Bolj gostoljubna v sosednjem kraju Panzendorf je trgovina z informacijskim središčem podjetja Loacker. Ime je znano vsem ljubiteljem napolitank. »In to upravičeno!« je bila prepričljiva skrbnica manjšega muzeja Elke Schwitzer. »Naše napolitanke se ponašajo s skoraj stoletno tradicijo in vsebujejo najkakovostnejše sestavine in bistveno manj sladkorja kot večina konkurenčnih izdelkov.« Elke je med drugim organizatorka tečajev izdelovanja napolitank. »Naši obiskovalci še zdaleč niso le otroci,« je na hitro pregnala moje dvome. In tako sem se v manj kot uri seznanil s sladkimi skrivnostmi njihovih izdelkov. Z navodili Elke sem izdelal največjo napolitanko, kar sem jih kdaj videl, in se tako kot vsak tečajnik zadovoljno poslovil z lično zavitim ročno izdelanim spominkom. Vseeno je bil obvezen še nakupovalni postanek v bogato založeni tovarniški trgovini.

Dišeča oaza sprostitve

V tem delu Dravske doline s svojimi proizvodi navdušuje še eno podjetje: Brüder Unterweger. Tudi to se ponaša z dolgo tradicijo, glavna dejavnost pa je pridobivanje eteričnih olj z destilacijo. Sprva so olje pridobivali iz gorskih borovcev, danes pa še iz mnogih drugih rastlin. Prvovrstne naravne sestavine prodajajo tudi kot dodatek številnim izdelkom za dobro počutje. Družinsko podjetje ima sedež pri kraju Assling. Kar težko ga je spregledati, saj je ob tovarni urejena pravcata alpska oaza miru in sprostitve. Privlačni park se imenuje Vitalpinum. To je nenavadna kombinacija muzeja, velnesa in nasadov z zdravilnimi ter aromatičnimi rastlinami. Za začetek obiskovalce preseneti inovativna Kneippova pot. Speljana je čez kostanjeve plodove, sivkine cvetove, brinove jagode in mrzel potoček. Seveda jo morate prehoditi bosi. Ker pot ni krožna, so se snovalci parka domislili zabavnega shranjevanja obutve obiskovalcev. Čevlje odložijo v košaro, pritrjeno na miniaturno žičnico. Ko po terapevtskih conah prispejo na drugi konec žičnice, košaro z vitlom potegnejo k sebi in tako elegantno pridejo do čevljev. 

Središče parka je velika lesena zgradba, v kateri je urejen muzej. V njem je predstavljena destilacija vej gorskih borovcev, iz katerih so začeli izdelovati eterično olje ob koncu 19. stoletja. Tu sem se pridružil skupini obiskovalcev vseh starosti, ki so ob posebnih pršilih spoznavali vonje različnih eteričnih olj. Pršila so postavljena tudi v drugih parkovnih kotičkih, ki so nekakšne sprostitvene točke, v katerih je prijetno posedeti. Ob sproščajočih vonjih, svežem zraku in ptičjem ščebetanju zlahka pozabiš na čas. Različna olja sem lahko vonjal tudi med sproščanjem v savni, podobni sobi. Park zaznamujejo še številna umetniška dela, predvsem v obliki kipov in slik, ki so večinoma tudi naprodaj. Zanimiva je umetniška instalacija, ki predstavlja astrološka znamenja na prav poseben način: z vsakim znamenjem se namreč ujema tudi ena izmed naravnih arom. Kogar navduši svet prijetnih vonjav, seveda ne more na hitro mimo lične in dobro založene trgovine ob izhodu.