V braških oljčnih nasadih je te dni živahno od jutranjih ur pa vse do poznega popoldneva, ko oljkarji v kombijih ali na traktorjih pripeljejo svoj pridelek v kmetijske zadruge za pridelavo olivnega olja. Ne boste verjeli, vendar njihovi mlini in stiskalnice te dni delajo tudi ob nedeljah, zaposleni pa so tu kar v dveh izmenah.

Svetovno prvenstvo v obiranju oliv

Živahne utrinke s sila dinamičnega delovnega dne na jesenskem Braču sem ujela v kraju Postira nedaleč od Supetarja, kjer je med 19. in 22. oktobrom potekalo prvo svetovno prvenstvo v obiranju oliv. Pobudo za izjemni dogodek sta dala domačina Ivo in Eti Šteka, prav tako oljkarja, in bila nadvse navdušena nad bogatim odzivom. Prvenstva so se udeležili številni pridelovalci olivnega olja, predvsem iz sredozemskih dežel (Hrvaška, Italija, Grčija, Črna gora, Francija, Slovenija), kakor tudi drugi ljubitelji te starodavne in žlahtne kulturne rastline – Madžari in Nizozemci, kjer oljka sicer ne uspeva. Prav posebna počastitev za organizatorje dogodka je bila udeležba predstavnikov z daljne Nove Zelandije, ki je znana po odličnih olivnih oljih in zelo inovativnih izdelkih iz oljke. 

Ta vonj divjega in pristnega

Udeleženci smo se zbrali v oljčnem gaju pri kapelici sv. Jožefa v zaselku Glavica, kjer se nam je ponujal čudovit razgled na morje in okoliške vasi. Jutranji zrak, ta čas že nekoliko bolj svež, je dišal po divjem origanu, timijanu, žajblju, ponekod pa se je dalo zaznati celo vonj jasmina. Po tukajšnji tradiciji smo pred začetkom dela skupaj zasadili mlado sadiko oljke, v znak simbolične popotnice za prihodnje bogate letine. V prijetnem vzdušju in spodbudah osnovnošolcev iz Postire, ki so imeli celo prost dan, se je začelo tradicionalno ročno obiranje oliv.

Kamen na kamen  in neomajna trdoživost 

Kot vedo povedati številni prebivalci z Brača, ves njihov svet od pradedov do današnjih dni kroji kamnita otoška pokrajina. Gomile kakovostnega braškega kamna, ki jih brez težav vidite na vsaki pedi zemlje, so zelo svojstveno oblikovale življenje in navade domačinov. Kot je v šali povedal starejši gospod Ivan Cvitanić iz Postire, je za liter vina na Braču potrebnih nekaj litrov znoja. Sorodne enačbe tu veljajo tudi za vsako drugo obliko dejavnosti, kajti tudi davni predniki so bili že pred tisočletji primorani marljivo odstranjevati kamenje, da so pridobili obdelovalne površine.

Neprizanesljiva pokrajinska podoba skalnatega Brača pa je po drugi strani izklesala trdoživ značaj ljudi, saj so domačini iz Postire ponosni na svojo odločnost, zaradi katere, kot je zatrdil moj sogovornik Ivan, »nikoli niso dvignili rok od zemlje«. Tudi v številnih kronikah je zapisano, da na Braču ne moreš narediti niti dvajset korakov, ne da bi stopil na obdelovalno zemljišče svojega soseda. Pogled na strmine, kjer je bilo v višinskih oljčnih nasadih za liter olja treba preliti nešteto znojnih kapelj, je naravnost strašljiv. Obiranje oliv na Braču pa je kljub vse bolj izpopolnjenim mehanskim pripomočkom še vedno močno zapisano tradiciji.

Izključno ročno

Tako kot so plodove tega blagorodnega drevesa obirali pradedje, tudi danes braški oljkarji, v zahvalo in spomin nanje, olive še najraje obirajo ročno. Tako drevesu ne prizadenejo nepotrebne škode. Pomembno je, kot je pred začetkom tekmovanja sporočila Ivana Jelinčić, direktorica turistične organizacije iz Postire, da na oljki ne ostane niti ena oliva. Le tako lahko razumemo, da je spoštovanje otoškega »tekočega zlata«, kot domačini pogosto imenujejo olivno olje, resnično, in ne le iz trte izvito.

V stiskalnico takoj

Avtentična sorta oljke na Braču je oblica, gojijo pa tudi nekatere druge: istrsko belico (Olea Europaea L.), lečino, grignan in pendolino. Kot so povedali domači oljkarji, je za pravilno pridelavo olja ključno, da obrane plodove odpeljejo v stiskalnico čim prej in nikakor ne kasneje kot po dveh dneh. Olive po daljšem čakanju namreč izgubljajo kakovost. Ker je bil celoten dogodek zasnovan tudi didaktično, smo si lahko udeleženci ogledali še delo v krajevnem mlinu in stiskalnici, kar je še popestrilo splošno delovno vzdušje na Braču, ki so ga izžarevali oljkarji. Delo v oljčnih nasadih na Braču je tudi sicer sila družaben dogodek, saj v njem sodeluje več ljudi. Navadno zanj poprimejo tudi sosedje, vse več pa je prostovoljcev, zlasti turistov, ki jih obiranje preprosto zanima.  

Domača braška kuhinja

Vsekakor je to tradicionalno opravilo tudi odlična priložnost za spoznavanje drugih prijetnih stvari, tesno povezanih z delom v oljčnih nasadih, tj. z domačo braško kuhinjo. Dalmatinci so sila gostoljubni, še posebno če se dela, in ko se med obiranjem oliv prileže počitek, po stari navadi odidejo do najbližje okrepčevalnice. Te so tu bolj znane kot konobe (v latinščini canaba pomeni baraka ali koliba). Na Braču zaradi neizprosnega kamnitega terena hiš niso podkletili, temveč so poleg zgradili ločen objekt, namenjen hrambi vina in olja, kjer so ob delu v oljčnih nasadih in vinogradih tudi pripravili kosilo.

Tako je tudi danes, ko vam v konobi s ponosom postrežejo s številnimi tradicionalnimi jedmi in domačim vinom. Tu so zelo znane različne braške enolončnice bodisi iz jagnjetine bodisi fižola, posebna je tudi jed iz morske mačke in oliv, nepozabne so braške škanjate (sladki ponvičniki iz kvašenega testa), ki jih namakaš v vino pa tudi v kavo ali prošek, od sladic pa vsekakor blesti tradicionalna hrapoćuša. Večplastni biskvit z orehovim nadevom na zunaj spominja na otoško kamnito pokrajino – prepoznavne skalnate strukture. 

Od olivnih mil, čaja do šampanjca 

Srečanje oljkarjev iz različnih delov sveta je bilo izjemno tudi zaradi izmenjave bogatih izkušenj, za katere namene se lahko olive uporablja, od naravne kozmetike, zdravilstva do prehrane. Na Braču poleg olja in številnih domačih jedi ter odličnih paštet iz oliv proizvajajo tudi kakovostna mila (fini sapuni Brač), veliko inovativnih namigov pa je bilo slišati z nam zelo oddaljene Nove Zelandije. Udeleženka iz okolice Wellingtona pripravlja denimo odličen čaj iz posušenih oljčnih listov, te, kakor tudi oljčne cvetove, uporablja tudi za pripravo domačega šampanjca. Zelo navdušujoči so predvsem njeni številni recepti z olivami za vsakodnevno prehrano, od osvežilnih napitkov, jogurtov, smutijev, solat in juh do slastnega peciva.

Postira, katere ime govori o tem, da tu od nekdaj živi tudi pašništvo, zlasti ovčereja, pridela od vseh jadranskih otokov največ hrane na prebivalca. V kraju, ki šteje okoli 1350 prebivalcev, pridelajo letno od 50 do 100 ton olivnega olja, do 50 ton agrumov (tu so ene najboljših mandarin), zelo razširjena pa sta tudi sirarstvo in vinogradništvo. Velja omeniti, da je v Postiri znana predelovalnica sardin iz leta 1907, ki zaposluje okoli 200 ljudi. Mladi se zaradi obetavne perspektive, ki jim jo odpira lepota njihovega otoka, večinoma zaposlujejo v gostinstvu in turizmu.