Antonio Carluccio je v svetu kulinarike veljal za veliko ime. Na britanskem otoku so mu zaradi bogatega znanja italijanske gastronomije in njegove karizme mnogi nadeli vzdevek boter italijanske kuhinje. In res je njegova ljubezen do rodne hrane na plano pokukala šele, ko se je preselil v London. Pred tem je Carluccio, ki se je peti izmed šestih otrok rodil knjigovezniško-železničarski družini v vasici Vietri sul Mare v bližini Salerna na omamni amalfijski obali, počel vse mogoče. V Italiji se je kratek čas šolal na pomorski akademiji, celo prodajal olje za lase, nato pisal za italijanske časopise in kasneje delal za italijanskega proizvajalca pisalnih strojev Olivetti. Kot so se menjali njegovi poklici, so se vrstili tudi kraji in države njegovega bivanja, v tujino pa ga je vedno znova odnesla ljubezen. Najprej na Dunaj, kjer je zaživel z Avstrijko, s katero sta se zaljubila med njenim letovanjem v Italiji, nato v Nemčijo in špansko Majorko, na koncu pa v Anglijo, kjer je prisluhnil notranjemu čutu za hrano, ki se je v zadnjih nekaj letih že prebujal ob trgovanju z italijanskim vinom.


Vir: antonio.carluccio.co.uk

 

V Londonu mu je prav to zadnje poklicno udejstvovanje odprlo vrata v tamkajšnje italijanske restavracije. Sprva se je kuhanja loteval amatersko, saj mu je ustvarjanje jedi pomagalo prebroditi težke trenutke (po smrti brata se je namreč vse do konca življenja spopadal z depresijo). Po poroki z angleško oblikovalko Priscillo Patrick, katere družina ga je spodbudila, da se leta 1981 preizkusi na tekmovanju najboljših kuharjev, ki ga je organiziral časopis Sunday Times, se je znašel med finalisti in njegovo navdušenje nad italijansko hrano ter gobami je naenkrat doseglo širše občinstvo. Priscillin brat je bil tedaj tudi lastnik restavracije Neal Street, ki pa je potrebovala svežo kri in nov kulinarični navdih. Carluccio je z veseljem prevzel vodstvo ustanove in jo kmalu povzdignil v impresivno užitkarnico, ki je vsako jesen obiskovalce pozdravila z izjemnim gobarskim naborom. 



Gobe so bile Italijanova strast, njim je posvetil kar nekaj knjig in televizijskih oddaj, poleg teh pa je Carluccio prevetril britansko razumevanje italijanske kuhe. »Ko sem se leta 1975 preselil sem, je bila situacija precej žalostna,« je v intervjuju za Guardian leta 2009 povedal kuharski mojster. »Imeli ste nekaj stereotipnih trattorij, ki so stregle stereotipne italijanske jedi, a v večini primerov je bila to britalijanska hrana, kot ji sam rečem. Od takrat so se stvari precej spremenile.« Pravzaprav jih je je pomagal spremeniti sam Carluccio. Britance je naučil, katere testenine gredo s katero omako, skupaj z ženo pa sta leta 1990 odprla delikateso s prvovrstnimi italijanskimi sestavinami in dobrotami, ki so pri kupcih postale tako priljubljene, da se je trgovinica razširila kar na verigo obedovalnic Carluccio's. 


Foto: Shutterstock


V hrani pokojnega Italijana so uživala tudi znana imena. Restavracijo Neal Street sta rada obiskovala Prince Charles in Sir Elton John, stregel je tudi Micku Jaggerju, svoje veščine in strast do kuhe pa predal takrat še neznanemu mladcu Jamieju Oliverju, ki Je Carluccia in njegovega italijanskega kuharskega kolega Gennara Contalda kasneje velikokrat opeval pa tudi gostil v svojih kuharskih oddajah. Ob žalostni novici, ki je včeraj pretresla svet, je Oliver svojemu učitelju posvetil dolg zapis na instagramu, v katerem je med drugim dejal: »Bil je moj prvi londonski šef, karizmatičen in očarljiv don vseh italijanskih stvari! Vedno si ga videl puhastih belih las stati na vhodnih vratih restavracije z debelo cigaro in kozarcem česa odličnega v roki.« 



Dosežke Antonia Carluccia je prepoznala tudi angleška kraljica. Elizabeta II. mu je leta 2007 podelila red za zasluge v kulinariki, devet let pred tem, 1998, pa so ga s častnim nazivom commendatore obdarili že v domači Italiji. 


Foto: PA


Rodno grudo je Carluccio opeval vse svoje življenje, veliko hvalnico pa sta ji posvetila z najboljšim prijateljem in kuharskim tovarišem Gennarom Contaldom. V televizijski oddaji Dva požrešna Italijana (Two Greedy Italians) sta se podala na potovanje od severa do juga Italije in gledalcem razkrila posebnosti vsakega kotička te s hrano navdihnjene države, ob seriji pa izdala še dve kuharski knjigi, ki smo jih v prevodu dobili tudi v slovenščini. 


 

Carluccio je svetu kulinarike zapustil več kot 300 receptov in več kot 20 knjig, ki so vse slavile italijanski način življenja. Nekaj mesecev pred smrtjo se je lotil tudi pisanja knjige za otroke, ki je pripovedovala zgodbo o dveh gobanih. Predvsem pa je kuharski velikan vse v življenju počel s srcem. Pred leti je v enem izmed intervjujev zaupal, da je v času svoje kuharske kariere prejel veliko pisem moških gledalcev. Starejši gospodje in vdovci so ga prosili za nasvete, ali lahko izboljšajo kvaliteto svojega življenja s kuho. »Seveda lahko!« je izjavil »Ne glede na proračun lahko z nekaj začimbami in triki običajno jed spremenijo v nekaj posebnega, kar vsakemu prinese tudi zadovoljstvo in občutek, da je nekaj dosegel. Hej, jaz bom že vedel.« Bo že res, ko pa je bil kuharjev moto »minimalni napor za maksimalen okus« (mof mof - minimum of fuss, maximum of flavour).