Pod staro magistralno cesto, ki se iz osrednje Slovenije vije proti Postojni, lahko občudujemo Planinsko polje, čez katero se vije rečica Unica. Z drevesi in grmi posejano polje je še nekaj posebnega v času obilnejših padavin, ko se voda razlije čez rečne bregove in pogosto preplavi tudi cesto, ki kraj Planina povezuje z Rakekom in Cerknico. Velika travnata ravnina pa se spremeni v jezero, iz katerega kukajo posamezna drevesa, ponekod pa tudi prometni znaki. Ob najhujših poplavah visoke vode ogrožajo celo najnižje ležeče hiše bližnjih naselij.
Planinsko polje je dolgo okoli pet kilometrov, tok Unice pa skoraj štirikrat toliko! Zaradi majhnega padca reka namreč teče v značilnih okljukah, imenovanih meandri. Polje je skupaj z reko edinstven življenjski prostor številnih živalskih in rastlinskih vrst. Unica je zelo priljubljena med ribiči, saj velja za eno z lipani najbogatejših voda v Evropi. Čeprav mirna reka kar kliče po spustu s čolnom, pa vas ribiči v ribolovni sezoni ne bodo gledali preveč prijazno. Unica ponikne na apneniškem robu v številnih ponorih, od koder se skozi skrivnostni podzemni svet steka v izvire Ljubljanice pri Vrhniki. Od blizu si lahko ogledate ponore med naseljema Grčarevec in Jakovica. Treba je le slediti levemu rokavu Unice, ki teče pod mostom in se vije čez travnik.
Voda poleti običajno izgine že pred nekaj sto metrov oddaljenima ponoroma. Iz varnostnih razlogov in kot zaščita pred večjimi kosi lesa sta pokrita s kovinsko konstrukcijo. Imenujejo ju Putickove štirne, saj še najbolj spominjata na vodnjak. Po obilnejših deževjih, ko požiralniki ne morejo več požirati vode, Unica prestopi bregove in voda se razlije po kraškem polju. Takrat lahko veliko presihajoče jezero občudujete z višje ležečih točk, ki se večinoma vrstijo na robu polja. Za ta namen so najbolj priročna parkirišča ob glavni cesti.
Pogled s Planinske gore
Najbolj obširen razgled pa se ponuja s Planinske gore, katere najvišji vrh je Grmada (873 metrov). Malo pod vrhom se odpira enkratno razgledišče na Planinsko polje in okoliško gozdnato hribovje, sega pa še mnogo dlje. V bližini stoji lovski dom, do katerega se je mogoče pripeljati po makadamski cesti iz vasi Lohača. Nedaleč stran velja obiskati še romarsko Marijino cerkev iz 17. stoletja. Če se odpravite peš, iz Planine do Grmade vodi več poti, za hojo pa boste potrebovali dobro uro. Čez Planinsko goro poteka tudi del utrdbenega sistema Alpski zid, ki so ga po prvi svetovni vojni zgradili Italijani za zavarovanje novonastale rapalske meje. Do danes so se ohranili številni bunkerji in izkopana zaklonišča – kaverne. Vredno si jih je ogledati od zunaj, v notranjost pa se ni varno podati brez primerne opreme.
Peš ali s čolnom v podzemlje
Unica prihaja na dan iz podzemlja izpod visokega skalnega oboka na začetku Planinskega polja. Šest kilometrov dolga jama ni osvetljena, a je vseeno lahko dostopna in zanimiva za ogled. Vhod z začetnim delom največje vodne jame pri nas si lahko ogledate, nadaljevanje poti v podzemlje ob rečni strugi pa je težje in ni priporočljivo brez ustrezne opreme in vodnika. Del jame, po kateri teče voda, ni zasigan. Kapnike je moč najti le v višje ležečih rovih, ki jih ne poplavlja voda. Planinska jama je znana tudi po bogatem živalstvu. Dobro uro dolg ogled je možen od junija naprej ob sobotah in nedeljah, za večje skupine pa je potrebna prijava. Za bolj avanturistično navdihnjene obiskovalce organizirajo tudi ogled s čolnom, ki traja do šest ur.
Dostop do Planinske jame vodi mimo Malega gradu. Pravzaprav je od njega ostal ohranjen le okrogli večnadstropni Ravbarjev stolp. Grad je varoval pot med obalo in notranjostjo, že v Valvazorjevih časih pa je bil razvalina. Letos končujejo obnovo stolpa. V pritličju in kletnih prostorih bodo predvidoma do konca poletja uredili sodobno interpretacijsko izobraževalno središče. Na davno minule čase ob stolpu spominjajo še dva kipa levov in kamnit vodnjak. Toda tu sta šele dobrega pol stoletja, saj so ju pripeljali iz propadajočega dvorca Hošperk.
Mogočne ruševine baročnega dvorca
Na starem kamnitnem mostu čez Unico, čez katerega vodi cesta med Planino in Uncem, moj pogled vsakokrat pritegne baročni dvorec Hošperk (Haasberg) iz 17. stoletja. No, bolje rečeno, kar je od njega ostalo. Hošperk je bil poletna rezidenca, urejena kot kopija habsburškega gradu Kobenzel pri Dunaju. Pred drugo svetovno vojno je bil last rodbine Windisch-Graetz, ki je v sorodstvu s Habsburžani. Rodbina je dobro zapisana med domačini, saj so pri njih mnogi dobili dobro plačano zaposlitev, bogati lastniki pa so prispevali k razvoju lesne industrije. Konec druge svetovne vojne je bil grad požgan, notranja oprema uničena, ruševine pa še danes zgovorno pričajo o nekdaj mogočni zgradbi. Nekaj ohranjenih predmetov iz grajske kapele in grobnice je na ogled v Predjamskem gradu.
S terase pred dvorcem se ponuja najlepši pogled na pročelje stavbe z baročnim portalom. Zadaj je delno ohranjen grajski park s stoletnimi cipresami, ki se nadaljuje v bližnji gozd. Za obnovo bi bilo potrebnega kar veliko denarja, a zanjo že dolgo ni več pravega zanimanja. Že zagotovitev sredstev za utrditev ruševin, ki so prenevarne za obiskovalce, je zaenkrat nerešljiv problem. Žalostno usodo gradu lahko spoznate v letos premierno predvajanem dokumentarnem filmu Njegova ekscelenca Haasbeg.
Skrivnosti Škratove deželice
Pri nastajanju filma so sodelovali krajani, ki si prizadevajo za ohranitev in ureditev posestva z dvorcem. Nekateri delujejo v okviru društva Škratovka Haasberg. Člani društva skrbijo za urejanje okolice dvorca. Med drugim so pred leti očistili in delno obnovili ruševine nekdanjega grajskega hleva. Za visokimi kamnitimi zidovi so uredili privlačen prireditveni prostor s travnato podlago. V nekdanjem gospodarskem poslopju in hlevu je urejena manjša etnološka zbirka. Nekajkrat letno, predvsem v poletnih mesecih, prostor poživijo različne prireditve, občasno otroške delavnice. Prostor z okolico je namreč pravljičnega videza in mu pravijo Škratova deželica. Vredno jo je raziskati, tudi če ne verjamete v obstoj škratov. Morda pa se skrivajo v bližnji jami, iz katere privre na dan eden izmed kraških izvirov. Kratki rečici, ki se po nekaj deset metrih pridruži Unici, pravijo Škratovka. Po ustnem izročilu naj bi voda nosila otroke. Ko se je v Planini rodil otrok, so namreč rekli, da ga je prinesla Škratovka. Jama, iz katere privre hudourniški potok, je globoka nekaj sto metrov in se med drugim ponaša s podzemnim jezerom. Toda njene lepote so dosegljive le izkušenim jamarjem.
»Ob najvišji vodi reka Unica sega vse do grajskega hleva,« pove Tatjana Milavec iz društva Škratovka, ki živi v bližnjem zaselku nad izvirom. »Takrat smo odrezani od sveta. Pozimi lahko pridemo do Planine le s čolnom, poleti, ko so prevozne okoliške gozdne ceste, pa tudi čez hrib v Unec.« Ja, presenetljivo odročna, a hkrati idilična je videti okolica dvorca Hošperk, ki je skrita pred pogledi s stare magistralne ceste. A vredna postanka ob prvi priložnosti!
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: