Ko je mimo visokih zamreženih oken »poletela« piratova podoba v obliki lutke, se je vrvenje premaknilo proti bližnjemu trgu. Tam je bila okoli odra že zbrana množica radovednežev. Razmaknila se je le toliko, da so lutko prinesli na oder. Kmalu je ob splošnem odobravanju zažarela v plamenih in v nekaj trenutkih so jo pogoltnili. Tako se je začel vrhunec dogodkov ob še enem karnevalu, ki mesto Campeche zaziba v hitre ritme in živahne barve že vse od leta 1582. Pirat simbolizira slabo voljo in razpoloženje, ki se tako s sežigom umakneta veseljačenju. Drugod po Mehiki lutka predstavlja tudi katerega izmed nepriljubljenih likov iz domače ali svetovne politike.

Tri tedne bomo zdržali

Karneval v mestu Campeche se ponaša z najdaljšo tradicijo v Mehiki. Traja kar tri tedne, saj ga zaznamujejo dolge priprave s številnimi dogodki, med katerimi so najodmevnejši izbori kraljic različnih šol in organizacij. Na sobotnem in nedeljskem sprevodu se jim pridruži še kralj in prevzame oblast v mestu vse do pepelnične srede. Sprevod sestavljajo skupine z dodelano koreografijo. Prevladujejo vozovi, okrašeni z umetnim cvetjem, pa tudi sodobnejši, ki se spogledujejo z aktualnimi temami, od politike, filmske umetnosti pa do ekologije. Obalna promenada je glavno prizorišče dogajanja, parade pa se zaključujejo na velikem prireditvenem prostoru, ob katerem za to priložnost postavijo tribune. Na ponedeljek je v glavni vlogi voda, saj otroci na ulicah uprizarjajo pravcate boje z vodnimi baloni. Podobno zagrizeni spopadi potekajo tudi na pustni torek, le da takrat vodo zamenja barva v prahu in dogajanje spominja na indijski festival barv holi.

Zatočišče pred gusarji

Campeche se ponaša z enim najlepše ohranjenih starih mestnih središč v Mehiki. Španci so prvotno naselbino obdali z visokim obzidjem in več utrdbami. Te so meščane bolj ali manj uspešno branile pred gusarji. Del mesta s številnimi baročnimi hišami in cerkvami je danes pod Unescovo zaščito. Nič čudnega, saj se med hišami pastelnih barv zlahka povrneš v kolonialne čase. Podobo preteklih stoletij le tu in tam skazi kak avtomobil, ki priropota po enosmernih kamnitih ulicah. Kolonialne hiše krasijo balkoni z umetelno oblikovanimi kovinskimi ograjami. Zadnja leta se po vrsti spreminjajo v skrbno obnovljene lepotice.

Tudi pozimi vroče

Sredi opoldanske sieste, ko je tudi sredi zime prevroče za daljše postopanje na soncu, mestno središče deluje skoraj kot muzej: opustele ulice obdajajo pročelja pastelnih barv, vrata in okenska polkna pa so skrbno zaprta. Kot bi se ustavil čas, saj muzejskega vtisa ne kvarijo ljudje. Zaradi odmaknjenosti od najbolj običajnih turističnih poti je namreč v mestu presenetljivo malo turistov. A dovolj, da napolnijo vedno več hotelov, restavracij in trgovin z avtentičnimi lokalnimi proizvodi.

Domačini se pred pripekajočim soncem čez dan umaknejo v notranjost hiš, kjer vabijo hladne sobe z visokimi stropi in senčna notranja dvorišča, okrašena z zelenjem. Ulice se prebudijo iz spanca šele zgodaj popoldne, ko za odpirajočimi se okni zaznam življenje. Druga za drugo se odpirajo majhne trgovine, iz restavracij priplava vonj po pikantnih mehiških jedeh, iz cerkva pa zaslišim ubrano petje ženic. Majevske prodajalke na vogalih ponujajo svež mango in ananas. Olupljeni in na koščke narezani sadeži so dovolj mamljivi, da odmislim pot do kak kilometer oddaljene tržnice. Oživijo tudi senčni parki, v katerih ves dan vztrajajo le čistilci čevljev. Premične stojnice na kolesih se jim pridružijo šele s prvim mrakom. Na njih srečujem prodajalce drobnarij, rož, spominkov ter pijače in hrane. Med sladicami me največkrat prepričajo marquesitas, palačinke iz krhko zapečenega testa in namazane z marmelado, čokolado, pogosto z dodatkom banan ali sezonskega sadja.

Glavni mestni trg obdajajo stebrišča, v senci katerih se vrstijo muzeji, trgovine in restavracije. Na obisk me zvabi nasmejano dekle z velikim lesenim vrčem v rokah: »Bi pokusil kakav, kot so ga pili indijanski vladarji?« Sledila je priprava zdrobljenih kakavovih zrn in začimb, nato jih je zalila z vročim mlekom. Pijačo je na koncu spenila s posebno leseno palico, da je dobila videz velikega kapučina. In okus? Ni slab, le sladkorja je bilo preveč.

Botanični vrt v utrdbi

Poleg številnih parkov se Campeche ponaša tudi z botaničnim vrtom, ki je urejen v manjši utrdbi Baluarte de Santiago. Utrdba je poimenovana po zavetniku španskih osvajalcev. Kamnito obzidje z vseh strani obdajajo visoke palme, katerih vrhovi segajo više od najvišjih obrambnih stolpov. V notranjosti trdnjave ni veliko zgradb, saj je večji del namenjen botaničnemu vrtu. V njem uspeva kar okoli sto vrst subtropskih rastlin, katerih večina prihaja iz tega dela Mehike. Med njimi je drevo s trnastim deblom kapok – bombaževec, ki velja za sveto majevsko drevo. Potem so tu sadna drevesa, številne zdravilne in okrasne rastline pa tudi nekaj endemičnih, značilnih za polotok Jukatan. Med njimi je zanimivo drevo iz družine rožičevk hematoxilin – višnjeva pražilka (Haematoxylum campechianum). »Iz lesa s pomočjo oksidacije pridobivajo hematein, vijolično-modro barvilo,« mi v presenetljivo dobri angleščini pojasni Maria, ena izmed oskrbnic vrta. »V 18. stoletju je bilo barvilo tako iskano, da so ta drevesa skoraj iztrebili! Pred izginotjem so jih obvarovala sintetična barvila.«

Sprehod po poteh, ki se vijejo med skrbno negovanimi in zgledno označenimi rastlinami, je bil ob razgledani sogovornici nadvse poučen. A tudi prijeten, saj je večina botaničnega vrta zaradi visokih zidov v senci. K sproščenemu vzdušju pripomorejo še majhni ribniki, vodnjaki, keramične posode ter vabljive klopi.

Karneval v vsako vas

Mehika je ena izmed držav, v katerih ima pustni karneval dolgo in bogato tradicijo. V pretežno katoliški deželi je karnevalsko dogajanje povezano z verskimi praznovanji, še posebno v manjših krajih. Pustovanje so različna indijanska ljudstva povzela po španskih kolonizatorjih, sploh ker se je časovno ujemalo z nekaterimi praznovanji prvotnih naseljencev, med katerimi so si več dni zakrivali obraze z maskami, da bi se skrili pred hudobnimi duhovi.

V Mehiki se zvrsti več kot dvesto večjih karnevalov, med katerimi je najbolj znan v Mazatlanu, turističnem središču ob tihomorski obali. Sodobna oblika karnevala se ponaša s 120-letno tradicijo in več sto tisoč obiskovalci, s čimer se uvršča med največje na svetu. Kjer živijo večje indijanske skupnosti, se karnevalske figure pomešajo s pozabljenimi bogovi iz predkolumbovskih časov. Karneval povsod pospremijo izbori vsaj ene kraljice, parade, koncerti, plesni nastopi in ognjemeti. Na pustni torek sežig lutke, imenovane karnevalski Juan, simbolično sklene pustno brezvladje, v sredo pa je čas za obisk cerkve. Karneval marsikje financirajo mestne oblasti, običajno ob podpori lokalnega gospodarstva. Različna podjetja vidijo v njem priložnost za oglaševanje in tako udeleženci med obiskovalce mečejo vse mogoče izdelke, od brezalkoholnih pijač, reklamnih svinčnikov pa do prigrizkov. A s pepelnično sredo še ni vsega konec! V številnih turističnih krajih ponovijo karnevalski sprevod še nekajkrat, saj tako privabljajo obiskovalce.