Ivo Hvalica se je v slovensko zgodovino zapisal kot poslanec v prvih dveh sklicih državnega zbora, ki je pomembno zaznamoval domač politični parket v prvih letih samostojnosti. Rodil se je leta 1936 v Kanalu, ljubezen do rodnega kraja pa je ostala v njem vse do konca. »Kar sem doživel v otroštvu, je bil moj temelj, na katerem sem gradil, a ga nikoli pozabil. Vedno sem se vračal, tja do tretjega leta, ker je moj spomin neverjeten,« nam je zaupal v zadnjem pogovoru za prilogo Ona.
Ko sem bil v stiski – štirinajstkrat sem bil na sodišču – sem se v nekem trenutku ustavil in si rekel: Ivo, a ti je bilo tega treba? Morda sem kdaj res omahoval v razmišljanju o tem, ali sem ravnal prav. Zdaj pa sem zadovoljen. Vem, da sem naredil prav.
Po poklicu je bil gradbenik. »Če me sprašujete o tem, kako je bilo takrat, v komunizmu, lahko rečem, da je bilo v poslu – delal sem v gradbeništvu – več korektnosti. Nikoli si ne bi dovolili takšne absurdnosti, kot je onkološki inštitut,« nam je razkril v intervjuju leta 2013.
Leta 1989 se je včlanil v Socialdemokratsko zvezo Slovenije (SZDS), ki se je pozneje preimenovala v Socialdemokratsko stranko Slovenije (SDSS), današnjo SDS. Postal je član strankinega predsedstva. Leta 1992 je postal poslanec v prvem sklicu državnega zbora (1992 do 1996). Nadomestil je predsednika stranke Janeza Janšo, ki je postal minister za obrambo. Poslanec je bil tudi v drugem sklicu, med letoma 1996 in 2000.
Kot poslanec je bil znan kot kritičen in neumoren govornik. Ob obstrukciji zakona o privatizaciji igralnic leta 1995 je govoril več kot štiri ure, kar je najdaljši govor v zgodovini slovenskega parlamenta. Njegovo delovanje v parlamentu je zaznamoval tudi incident leta 1998, ko ga je takratni poslanec LDS Jelko Kacin udaril s časopisom. Zaradi nesoglasij z Janezom Janšo pa je leta 2001 izstopil iz stranke in se umaknil iz politike. »Ko sem bil v stiski – štirinajstkrat sem bil na sodišču – sem se v nekem trenutku ustavil in si rekel: Ivo, a ti je bilo tega treba? Morda sem kdaj res omahoval v razmišljanju o tem, ali sem ravnal prav. Zdaj pa sem zadovoljen. Vem, da sem naredil prav. Res pa je, da nisem dosegel tistega, kar sem hotel: iz slovenskega parlamenta narediti normalen evropski parlament. Vse je šlo samo še navzdol. To je velikanska škoda. Žalosten postanem, ko vidim poslance, ki berejo tisto, kar so jim napisali drugi. Berejo metafore!« je bil kritičen v pogovoru z nami.
Za politiko se je zanimal tudi po upokojitvi in večkrat javno komentiral aktualno politično dogajanje, med drugim tudi za Ono, ko nam je razkril: »Enkrat bom moral povedati vse. Vse odločitve, ki sem jih sprejemal, sem sprejemal v želji, da bi imel na stara leta miren spanec in dobro prebavo. Zato sem marsičemu rekel ne. Niti pomislil nisem, da bi sprejel, kar so mi nastavljali.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: