Ko sem ga klicala prvič, je sedel na kakiju. Bil je november in zdelo se je, da je posrkal vso dobro voljo tistega dneva. Kaj pa naj človek, leta 1936 rojeni slovenski politik, sredi dneva počne drugega, kot da sedi na drevesu? Ko sem ga klicala drugič, je bil na vrhu svojega vsakdanje dragega Škabrijela, 646 metrov visokega hriba nad Novo Gorico, Solkanom in Grgarsko kotlino, osrednjega bojišča v 11. soški bitki. Njegov dom je kot skrita rezidenca, in to v krajih, kjer se značaj še kako oblikuje s številom sončnih dni. 

Dosmrtni mandat je zločin 

Sedeva za mizo in začne se nekajurni obisk, ki pa je velikokrat prekinjen. Tega sploh ne želi povedati, onega še ne, ker še ni pravi čas. Janez Janša pa se vrine v pogovor kar sam. Pove, da je bil zaznamovan z njim, da večno bo. V zraku pa je čutiti takšno crowleyjevsko prisotnost, češ, danes sem ga omenil prvič in ne bom ga več. Spremeniva temo. Hočem nove obraze, on pa pravi, da so, a žal ne na odločilnih položajih: »Personalizacija v strankah je tako močna, da je očitno, da na svoj položaj gledajo, kot da je večen. Poznate moj credo o mandatih? Takih stvari se spomnim, ko vsak dan hodim na hrib ... En mandat je premalo, dva mandata je normalno, trije mandati – to je veliko, štirje mandati so preveč, peti mandat – diktat, dosmrtni mandat – zločin.« 

V politiko gredo mladi samo takrat, ko ne vedo zares, kam grejo. Izbirajo pa jih strankarski liderji, ki potrebujejo gnetljivo maso, ki glasuje v nasprotju z ustavo. 

Pravi, da je v slovenskih strankah v zadnjem desetletju prevladala personalizacija vodstva strank in s tem izrazita strankokracija. »V politiko gredo mladi samo takrat, ko ne vedo zares, kam grejo. Izbirajo pa jih strankarski liderji, ki potrebujejo gnetljivo maso, ki glasuje v nasprotju z ustavo. A 82. člen ustave, ki ga znam na pamet, pravi, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na nobena navodila. Kako pa naj poslanec glasuje, če ni bil na parlamentarni razpravi? Glasuje po navodilu! Tragika našega parlamenta je v tem, da so vsi v strahu, če govorijo drugače. Vsak govori v imenu predsednika in svoje stranke. Jaz se nikoli nisem skliceval na nikogar. I am here. Jaz govorim.« In udari po mizi. »Nobena stvar v politiki, zapomni si to, se ne zgodi po naključju, nobena!« 


Zaradi vsega tega parlament nima ugleda 

S fotografom naju pričaka kot dandy iz drugega časa, zato moram takoj vprašati, koliko je pomembno, kako se predstavljamo svetu, in koliko spoštovanja sploh še imamo do državnega zbora. G. Hvalica je namreč samooklicani mojster zavezovanja kravate. »Še danes si je ne zna zavezati polovica poslancev državnega zbora,« se kar malo razjezi in preide v svoj element. »Izhajam iz kitajskega pregovora, da enkrat videti pomeni stokrat slišati. Ko sem pred časom gledal proračunsko debato, sem opazil, da jih je bilo v dvorani 15! Ja, kakšen občutek pa ima volivec, ko vidi prazno parlamentarno dvorano?! In še: novembra sem videl poslanca v Velikem salonu, elitnem prostoru slovenskega parlamenta, svetišču parlamentarne demokracije – v kratkih rokavih brez kravate. To je zame absurd! To se v nekem evropskem parlamentu ne bi smelo zgoditi! Na seji parlamentarne komisije sem nato opazil še znanega odpisanega državljana s kapo na glavi, s kakršno se igra golf. In nihče ga ni niti opozoril na to! Zaradi vsega tega parlament nima ugleda. Dva sva bila, ki sva odhajala zvečer. Samo Miran Potrč in jaz, drugi so bili že zdavnaj drugje, po opravkih. Prebral sem skoraj vse zakone, o katerih smo razpravljali, in ugotovil, da se hudič skriva v drobnem tisku. In pri zakonih je bilo to v končnih določbah. Posvetilo se mi je! Končne določbe so praviloma določale obvod zakona. Namenoma. In jaz sem jih vedno prebral. Nekje je kleč! sem si mislil. In bil je.« 

Ameriški navijač

Na steni zagledam sliko gospoda, ki z ženo stoji na plaži, v rokah ima potapljaško opremo. Težko je verjeti, da gre za istega človeka, ki ga je politika, takšno moč pač ima, kasneje zasvojila. Leta 1968 se je namreč odpravil v Libijo, kjer je v skupini jugoslovanskih gradbenikov gradil stanovanjski kompleks kralja Idrisa. »Če me sprašujete o tem, kako je bilo takrat, v komunizmu, lahko rečem, da je bilo v poslu – delal sem v gradbeništvu – več korektnosti. Nikoli si ne bi dovolili takšne absurdnosti, kot je onkološki inštitut. Ni bilo slabo, seveda pa sem pogrešal svobodo govora, gospodarsko svobodo. Tega ni bilo, zato sem se želel preizkusiti sam in šel ob prvi priložnosti v tujino, v državo, bogato z nafto. Nekateri so si razbijali glavo, kako je mogoče, da sem dobil to priložnost, pa je bil samo en pravi razlog – znanje angleškega jezika. Bil sem eden prvih, ki se je leta 1951 začel učiti angleško. Prve besede so me naučili ameriški vojaki. Bil sem njihov benjamin, vozili so me okoli, mulčka, ki je plezal po džipu. Prvo čokolado sem pojedel 1945., potem ko štiri leta vojne nisem imel kruha. Angleščina mi je prirasla k srcu. Zanimivo je, da sem ostal ameriški navijač najbolj zato, ker sem od njih dobil prvo čokolado. Hecno, ne? Libija pa je bila italijanska kolonija. Koristilo mi je, da sem znal tudi ta jezik, vendarle sem hodil v italijansko osnovno šolo.« 

Enkrat bom moral povedati vse. Vse odločitve, ki sem jih sprejemal, sem sprejemal v želji, da bi imel na stara leta miren spanec in dobro prebavo. Zato sem marsičemu rekel ne. 

Nepozabno otroštvo 

Po kakšni uri pogovora se začne reminiscenca. Nujno sledi vprašanje, kaj ga je najbolj oblikovalo, sina kavarnarja, ki je imel prvi hladilnik in avtomat za ekspreso daleč naokoli. »Kar sem doživel v otroštvu, je bil moj temelj, na katerem sem gradil, a ga nikoli pozabil. Vedno sem se vračal, tja do tretjega leta, ker je moj spomin neverjeten.« Da je? vprašam. In kateri je prvi? »Moral sem imeti kakšna tri leta in mama me je peljala lulat. Rekla mi je, naj napravim veliko Sočo,« se nasmeji. Doda, da se, jasno, v Soči kopa vsako leto. »V Kanalu je toplejša, ker je pretok manjši, med enim in drugim jezom teče pod zemljo. Voda ima poleti 20, 21 stopinj Celzija. Krasno.« Nato se obrne k slovenščini, ki jo ima rad. »Oblikovala me je moja učiteljica, Marija Jelinčič iz Tolmina, ki je bila najboljša pedagoginja za slovenski jezik, kar sem jih spoznal. Jezik je doživljala globoko čustveno, imela je ogromno znanja. Jokala je, ko je citirala Gregorčiča. Solze mi pridejo v oči, ko se samo spomnim. Veste, s 15 leti sem prebral vse slovensko slovstvo, ki je bilo na voljo v knjižnici v Kanalu. Seveda ga nisem razumel scela, a hotel sem prebrati vse.« 


Ve, da je naredil prav

Vsako dopoldne tri ure hodi. Videti je zadovoljen tudi kot zeliščar, »kuhar« domačih zvarkov. »Živim polno življenje,« pove. »Povrnila se mi je ljubezen do narave. Včasih sem hodil po travniku, gozdu, pa sploh vedel nisem, da hodim med zdravilnimi zelišči. Danes jih poznam okoli petdeset. Uspelo mi je tudi postaviti stolp na mojem hribu Škabrijelu. Z njega je čudovit razgled. Na njem se je dogajala največja bitka avstro-ogrskega imperija v človeški zgodovini, na tem hribu je padlo 42.000 vojakov. To bi moral biti spominski hrib. Takšnega ni nikjer!« Ko želim odpreti stare teme, mi jasno pove, da ve preveč, da bi – povedal. Bi bilo morda bolje v življenju ravnati drugače, vprašam. »Ko sem bil v stiski – štirinajstkrat sem bil na sodišču – sem se v nekem trenutku ustavil in si rekel: Ivo, a ti je bilo tega treba? Morda sem kdaj res omahoval v razmišljanju o tem, ali sem ravnal prav. Zdaj pa sem zadovoljen. Vem, da sem naredil prav. Res pa je, da nisem dosegel tistega, kar sem hotel: iz slovenskega parlamenta narediti normalen evropski parlament. Vse je šlo samo še navzdol. To je velikanska škoda. Žalosten postanem, ko vidim poslance, ki berejo tisto, kar so jim napisali drugi. Berejo metafore!« In nato se glasno zareži, potiho tudi šokiran. »Enkrat bom moral povedati vse. Vse odločitve, ki sem jih sprejemal, sem sprejemal v želji, da bi imel na stara leta miren spanec in dobro prebavo. Zato sem marsičemu rekel ne. Če bom imel to dvoje – miren spanec in dobro prebavo – bo dovolj, sem si rekel. Niti pomislil nisem, da bi sprejel, kar so mi nastavljali. V svoje zdravje vlagam vsak dan. Ni mi treba hoditi k zdravniku. Ni to vredno največ, glede na to, kako nesrečno živijo ljudje? Denar je hudič. Ah, vedo, da vem. A raje imam mir.«