Navadni hmelj (Humulus lupulus) je trajnica z odebeljeno podzemno koreniko, ki pri nas ne uspeva le v nasadih, temveč ga najdemo tudi v naravnem okolju. Ker je užiten, si lahko z njim popestrimo jedilnik od sredine pomladi pa vse do junija. Hmelju prija vlažno, senčno okolje ob potokih, rekah in jezerih, na robu močvirnih območij pa tudi na obronkih gozdov. Najlažje ga je seveda najti v hmeljevih nasadih, a tam se mu je bolje izogniti kljub morebitni privolitvi lastnika, saj je za bujnejšo rast škropljen z različnimi pripravki.
Hmeljevih poganjkov v naravi ni težko najti, tudi če jih še nikoli niste nabirali. Na rastline, ki spominjajo na srobot in podobne vzpenjavke, že od daleč opozarjajo dolga posušena olesenela stebla, ki še od lani visijo z večjih grmov in drevesnih vej. Poganjki so obarvani vijolično zeleno in so večrobni, rahlo bodljikavi oziroma hrapavi zaradi kaveljčkov, s katerimi se oprijemajo drugih rastlin. Odlomimo jih do dvajset centimetrov pod vrhom, kjer so še krhki. Nižje je steblo že trše, bolj vlaknasto in manj sočno ter zato ni primerno za uživanje. Temno zeleni listi so od tri- do petkrpni, z globokimi žilami, drobno nazobčani in zrastejo do velikosti manjše dlani.
Primerljivi z divjimi šparglji
Mehka stebla skupaj z razvijajočimi se listi lahko pripravljamo podobno kot divje šparglje. Podobni so jim tako po okusu kot teksturi. Nabrane poganjke moramo porabiti v nekaj dneh, saj tudi v hladilniku niso dolgo obstojni in s časom postanejo trši, olesenijo. Obstojnost povečamo, če jih navlažimo ali zavijemo v vlažno krpo ali papir.
Vsebujejo veliko več vitamina C kot limone
Hmeljevi poganjki vsebujejo antioksidante, flavonoide, grenčine, eterična olja, minerale pa tudi veliko vitamina C. Tega tudi do trikrat več kot limone! Odlični so na hitro popraženi na olju, lahko kot dodatek jajcem, omleti, kot nevsakdanja zelenjavna priloga, v juhi, rižoti, v zelenjavnih ali mesnih zavitkih, mogoče pa jih je tudi zamrzniti ali vlagati v kis in olje.
Hmeljevi poganjki so užitni tudi surovi, a malo bolj grenijo kot kuhani oziroma pečeni. Poleg tega so malo podobni srobotovim poganjkom, ki pa imajo drugačne liste in nimajo vijoličnega odtenka. Srobotovi listi so rahlo dlakavi, hmeljevi pa imajo poleg dlak na robovih drobne kaveljčke. Presni srobotovi poganjki lahko povzročajo prebavne težave. Če nismo zanesljivo prepričani, da smo nabrali le hmeljeve poganjke, jih je treba dobro toplotno obdelati. S tem tudi morebitni srobotovi »podtaknjenci« ne bodo povzročali težav.
Za sproščanje in boljši spanec
Hmelj je v celoti užitna rastlina, za prehrano pa uporabljamo poganjke in plodove – storžke. Te sicer uporabljajo v pivovarski industriji, in to le ženske storžke, saj vsebujejo več koristnih sestavin. Nabiramo in sušimo jih konec avgusta, tik preden popolnoma dozorijo. Takrat vsebujejo največ zdravilnih učinkovin. Naprodaj so vodni in alkoholni ekstrakti hmelja, pa tudi posušeni storžki, ki so običajno del različnih čajnih mešanic iz rastlin, ki sproščajo. Čaj uporabljamo za blaženje nespečnosti, razdražljivosti in nervoze, saj deluje pomirjevalno. Storžki učinkujejo tudi uspavalno, če z njimi napolnimo manjšo platneno vrečko in jo položimo pod vzglavnik.
Hmelj je v sorodu s konopljo in vsebuje nekaj psihoaktivnih substanc, predvsem v storžkih. Dokler so ga obirali ročno, se je med obiralci pojavljala »hmeljeva bolezen«, za katero so bili značilni simptomi pretirano potenje, zaspanost, vročina in oteženo dihanje.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: