Ta kitajski sadež ima več vitamina C kot limone in raste tudi pri nas

Nenavadni posladek je pri nas znan pod imenom navadni čičimak ali žižola (Ziziphus zizyphus). Gre za trnat grm ali listopadno drevo iz družine krhlikovk, ki lahko zraste do deset metrov visoko. Raste zelo počasi in ima gost, trden les ter je razmeroma nezahtevno. Rastlina domnevno izhaja iz severne Afrike in z Bližnjega vzhoda, od koder so jo prinesli na Kitajsko. Tam jo gojijo že več tisočletij in na Kitajskem velja za najstarejše sadno drevo, zato je znano tudi pod imenom kitajski datelj. Dozorel sadež resnično spominja na datelj tako po barvi, obliki kot velikosti in podolgovati pečki. Malo celo po okusu, le da je manj sladek in trši. Datljem so še najbolj podobni kandirani in sušeni plodovi. 

Zelo trpežno drevo

Veje žižole so tanke in pogosto upognjene navzdol, listi pa manjši, drobno nazobčani, podolgovati in usnjati. Deblo je značilno rjavo rdeče barve. Rastlina je zelo trpežna, saj med mirovanjem prenese nizke temperature, tja do –20 stopinj Celzija, a kljub temu jih pri nas gojijo predvsem na Primorskem. Je tudi odporna proti suši in boleznim. Drevesa sicer lahko uspevajo tudi drugod po Sloveniji, vendar sta za razvoj plodov problem prezgodnja jesenska slana in prekratka vegetacijska doba. Cveti od maja do avgusta. Cvetovi so majhni, obarvani belo rumeno. Konec avgusta že lahko občudujemo majhne podolgovate ali celo hruškaste svetlo zelene plodove, odvisno od sorte. Septembra začnejo postopno spreminjati barvo v rjavo rdečkasto. Sprva so lisasti, potem pa prevlada rjavkasta. Pri nas dozorijo šele oktobra, ko se do konca zmehčajo. Koža se naguba, meso omedi in postane prijetno sladko-kislega okusa. Meso zrelih sadežev je bledo rumeno, mehko in ima spužvasto strukturo. Plodove uživamo presne ali posušene. 

Zdravilni učinki

Žižola je sladek sadež, a vseeno vsebuje presenetljivo veliko vitamina C, celo precej več kot limona! Je tudi pomemben vir vitaminov B-kompleksa, bioflavonoidov, aminokislin in mineralov (železo, kalcij, fosfor, kalij, magnezij). Zreli, še čvrsti sadeži vsebujejo približno četrtino sladkorjev. 

V kitajski medicini velja žižola za sadež, ki umirja čustva in živčni sistem. Deluje protivnetno in odvajalno ter pomaga pri izkašljevanju in zniževanju krvnega pritiska. Uporabni so tudi listi, skorja in korenine, predvsem za pripravo čajev in izdelavo zdravilnih pripravkov. Iz posušenih sadežev lahko skuhate čaj, ki pomaga pri zdravljenju dihalnih poti pri prehladu. Žižole je treba kuhati približno 15 minut. Čaj blagodejno vpliva tudi na ožilje, ledvice, jetra, srce, krepi imunski sistem, pomaga pri težavah z želodcem, lajša utrujenost.

V kozmetiki uporabljajo pripravke predvsem za nego las.

Najbolj je razširjena uporaba v kulinariki. Če vam ne teknejo sadeži, se boste morda navdušili nad marmelado, sirupom, kisom, sokom ali kompotom. Posušene ali predelane v pasto so uporabne tudi za pripravo različnih omak in sladic, ponekod pa jih dodajajo testu za peko kruha. Takšno uporabo so poznali že stari Egipčani. V Italiji iz žižol pripravljajo liker, v Istri in še kje pa so cenjene namočene v žganje – tropinovec, saj dobijo svojstven okus. 

Sveto drevo in Jezusova krona

Nekateri domnevajo, da naj bi na sadeže naleteli Odisejevi spremljevalci, ko so pripluli na otok Džerba. Za Rimljane je bila žižola simbol tišine, zato so z njo krasili templje boginje previdnosti. Po legendi naj bi za pripravo Jezusove trnove krone uporabili vejice žižole. Kasneje so jih romarji nosili domov kot vejice, iz katerih je bila narejena trnova krona. Po muslimanski legendi naj bi veliko drevo žižole raslo v raju in na njem je listov toliko kot ljudi. Vsak list nosi ime enega človeka in njegovih staršev. Vsako leto enkrat se sredi postnega meseca ramazana po sončnem zahodu drevo strese. Listi, ki ob tem padejo na tla, nosijo imena ljudi, ki bodo umrli v naslednjem letu ...

Za sveto drevo velja v številnih religijah. Ponekod pod njim prižigajo sveče, nanj obešajo oblačila ali kot daritev prinašajo hrano in pijačo. Ko doseže starost 40 let, menda pod njim posedajo svetniki. Ti varujejo drevo in kaznujejo vsakega, ki bi si drznil odlomiti eno samo vejico. O posebnem statusu naj bi pričal tudi rdečkast drevesni sok, ki spominja na kri. Zato marsikje verjamejo, da lahko zboli ali umre, kdor bi se ga drznil posekati. 

Odišavi prostor in odganja žuželke 

Po legendi naj bi bilo vsak četrtek iz nekaterih dreves mogoče slišati instrumentalno glasbo, včasih pa tudi videti svetlikanje. Demoni se žižole izogibajo, zato je dobro spati ali sedeti pod njo.

V Aziji menijo, da ima izrazito sladek vonj in zato se pod njo zlahka zaljubiš. Z vonjem cvetočih vejic skušajo fantje očarati dekleta v vaseh pod Himalajo. Ponekod sadeže polagajo v spalnici mladoporočencev, saj naj bi jim prinašali plodnost. Če ne drugega, so skupaj z listjem v hiši uporabni kot naravni insekticid, saj njihov vonj odganja žuželke.

Skratka, razlogov za razvajanje z žižolami je več kot dovolj.