Kako vi razumete povezavo med čustvi in srcem?
Nekateri pravijo, da je vse v glavi. Jaz, da je vse v srcu. Verjamem, da je srce središče in del celote našega bitja. Telesne težave so vedno povezane s čustvi. Ne glede na to, ali doživimo infarkt, imamo srčno popuščanje, okvaro srčne zaklopke, vedno je »v okvari« celoten človek. Zato ni dovolj, če srce zdravimo samo kot organ, stroj, ki omogoča življenje. Videti moramo celoto. Srce je črpalka, ki ima štiri votline, je povezana s pljuči, utripne od 60- do 90-krat na minuto ... A čudež je, da svojo nalogo opravlja, ne da bi morali mi za to migniti s prsti.
Ponavadi skušamo ljudje zmanjšati stres tako, da hočemo spreminjati okoliščine. Tu smo v glavnem nemočni in občutek nemoči povečuje občutek, da smo pod stresom. Ko pa se učimo zmanjšati stres tako, da spreminjamo sami sebe in svoje odzivanje nanj, imamo možnost, da ga uravnavamo in tako zmanjšamo njegov škodljivi vpliv na naše zdravje.
Kako naša čustva vplivajo na njegovo delovanje?
Trenutno smo sredi epidemije strahu. In če nas je strah, se zaklenemo v zapor, v celico s štirimi stenami. V njej je ujeto vse – mišljenje in ravnanje. V zadnjem času prihaja v ambulanto vse več ljudi, ki imajo panične napade. Občutek, kot da ne morejo dihati, kot da je njihovo srce ponorelo. A najbolj zanimivo je, da ima večina ob tem povsem zdravo srce. Občutek strahu je tudi dober, saj daje priložnost, da to, česar se bojimo, ozavestimo. Telo je kot lonec na paro. Ko mu odnese pokrov, se pojavi panika. Seveda nikakor ne zanikam resnih organskih motenj, veliko jih je. A mnogo več je težav, povezanih s strahom.
Veliko ljudi si čez dan misli zamoti z delom, zvečer pa, ko se svet umiri, začne njihovo srce brbotati. Lahko zaradi potlačenih čustev zboli? Če trajajo predolgo, seveda. Vendar je izjemno potrpežljivo, daje veliko odpustkov. V spominu mi je ostala ena od pacientk, ki se je pri meni oglasila zaradi težav z dihanjem. Že na prvi pogled je bilo videti, da ni dobro. Pred mano je sedela vsa sključena. Če je hotela zajeti zrak s polnimi pljuči, se je morala zravnati in razširiti prsni koš. Pred tem je seveda doživela že veliko trenutkov, ki so ji sporočali, da mora poskrbeti zase. A jih ni slišala. Telo se je odzvalo. Skrčilo se je na minimum.
Zadnje čase vse več govorimo o razlikah med moškim in ženskim srcem. Obstajajo?
Če bi pogledali le srce, ki je veliko kot človekova pest, ne bi mogli vedeti, ali je žensko ali moško. V resnici je vsako posebno tako, kot je poseben vsak človek. Kajti ko opisujemo srce in beremo o srčnih boleznih, gre za dejstva, statistične podatke. Človek pa ni statistika. Četudi ima 50 odstotkov pacientov tipično prsno bolečino, ima še vedno vsak od njih svojo. Problem je tudi, ker jih veliko ne zna niti povedati, kakšna je njihova bolečina. Na pregled namreč ne pridejo ljudje s posamezno težavo, temveč ljudje z vsemi svojimi nahrbtniki na ramenih. Zdravnik bi moral imeti za vsakega pacienta dovolj časa za pogovor, da bi lahko ugotovil, kaj ga zares tare. Nikoli ne bom pozabila gospe, ki je imela sindrom zlomljenega srca, to je akutno srčno popuščanje, ki ga sproži močna čustvena obremenitev. Zanimalo me je, kako se ji je zgodilo. Izkazalo se je, da je dan prej svojega vnuka uspešno ubranila pred napadom psa. A naslednji dan je začutila posledice. Na srečo je preživela.
Vemo, da se koronarne arterije pri ženskah pod stresom širijo slabše kot pri moških. Morda tudi zato, ker se nanj odzivajo drugače kot moški? Je res tudi, da imamo ženske ožje koronarne arterije?
Preiskave so pokazale, da so koronarne arterije pri ženskah ožje in krhke. A to, kako se odzivamo na stresne okoliščine, je seveda družbeno pogojeno in se v glavnem razlikuje med spoloma. Zato vedno poudarjam, da gre pri »stresu« za dve plati: stresne okoliščine in stresni odziv. Ponavadi skušamo ljudje zmanjšati stres tako, da hočemo spreminjati okoliščine. Tu smo v glavnem nemočni in občutek nemoči povečuje občutek, da smo pod stresom. Ko pa se učimo zmanjšati stres tako, da spreminjamo sami sebe in svoje odzivanje nanj, imamo možnost, da ga uravnavamo in tako zmanjšamo njegov škodljivi vpliv na naše zdravje. Za učenje ni nikoli prepozno. Ko ugotovimo, da gre naše življenje v napačno smer, moramo spremeniti svojo pot. Če hočemo priti v Rim, a ugotovimo, da hodimo proti Gradcu, je smiselno iti nazaj. Žal se preveč ljudi pretvarja in si govori, da bo mogoče vse v redu, mogoče me bo mož nekega dne nehal pretepati, mogoče se bo šef spremenil, mogoče ... Mogoče, mogoče. A najverjetneje ne.
Nedavno sem odkrila telesne vaje za možgane, ki jih je opisala nemška nevrologinja Claudia Croos-Mueller. Poimenovala jih je »Body2Brain«, izvajamo pa jih lahko stoje, sede, med hojo, celo leže. Umirjajo misli in čustva, saj so telo, možgani in čustva medsebojno povezani. Najdete jih v knjižicah z naslovom Glavo gor!, Le pogum!, Vso srečo!, Dobro spi!, Z ljubeznijo in Vse v redu. Izdala jih je Celjska Mohorjeva družba. Toplo priporočam.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: