V določenem življenjskem obdobju je ženska zaščitena pred srčno-žilnimi boleznimi. Mi lahko razložite, kaj se začne s starostjo dogajati in kdaj?

Zaradi hormonske slike je ženska v plodnem obdobju zaščitena pred srčno-žilnimi boleznimi. S staranjem in upadanjem estrogena, približevanjem menopavzi, je ta zaščita vse manjša. Pri ženskah naj bi se ravno zaradi nje v fertilnem obdobju srčno-žilne bolezni pojavljale deset let kasneje kot pri moških. Žal desetletni naskok ni več pravilo. Res je, da za srčno-žilnimi boleznimi v povprečju še vedno obolevajo kasneje, a ko zbolijo, klinična slika pokaže na prizadetost ožilja, ki je mnogo hujša kot pri moških.

Opažam, da se ženske redkeje odločajo v življenju res narediti tisti pomembni rez, da bi s tem spremenile okoliščine, ki kronični stres povzročajo. Navajene so biti žrtve, rešiteljice, preganjavke. Vse samo zato, da bi dobile, kar potrebujejo. A žal s tem izgubljajo čas, energijo, orientacijo in samo trpijo, trpijo, trpijo.

Zakaj?

Vzrokov je več. Več žensk kot moških trpi zaradi sladkorne bolezni. Čeprav je to presnovna bolezen, pozabljamo, da je tudi žilna. Sladkorni bolniki se pogosto prej srečajo z aterosklerozo, pogosteje doživljajo kapi, infarkte, odpovedi ledvic. Vse to zaradi prizadetega ožilja. Ženske tudi preveč kadijo. Pogosto sta velik problem čezmerna telesna teža in premalo gibanja. A usodni dejavnik je brez primere stres, predvsem to, kako se nanj odzivajo. Opažam, da se redkeje odločajo v življenju res narediti tisti pomembni rez, da bi s tem spremenile okoliščine, ki kronični stres povzročajo. Navajene so biti žrtve, rešiteljice, preganjavke. Vse samo zato, da bi dobile, kar potrebujejo. A žal s tem izgubljajo čas, energijo, orientacijo in samo trpijo, trpijo, trpijo. Trpljenje in skrb pa, to vemo, na zdravje nikoli nista delovala blagodejno.

Ženske se pogosto tudi ne jemljejo dovolj resno, ko se pojavijo težave. Kako rešiti ta problem?

Prva naloga je prepoznati vlogo, v kateri deluješ. Vloge so morda videti smiselne, kajti vse, kar naredimo, si mislimo, naredimo z namenom, da bi dobili, kar potrebujemo. A te vloge so naučene, naš nezavedni zapis. Če sem na primer v vlogi žrtve, se tako vedem do vseh, ne samo do svojih bližnjih. Ne nazadnje se vedem kot žrtev tudi, ko pridem k zdravniku: »Uboga sem, tukaj me imate, naredite, kar morate.« Takšna ženska se ne zaveda, da v svet pošilja informacije, ki z njo samo nimajo nobene zveze. Da bi izstopile iz svoje vloge, bi se morale naučiti reči ne in prevzeti svoje delež odgovornosti. Izjemno pomembno je, da človek svoje vedenje ozavesti in ga, če je treba, spremeni. Kajti na naša čustva ne moremo vplivati, lahko pa vplivamo na naše mišljenje in ravnanje.

Vsaka telesna težava, vsako stiskanje pri srcu, neredno bitje, vse to je v resnici priložnost, da se vprašamo, kaj našemu srcu manjka. In kaj je najpogostejši odgovor? Manjka nam veselja, radosti, crkljanja in blaginje. 

Kronični stres je bolj škodljiv za žensko srce, koronarne arterije se pod stresom slabše širijo kot pri moških. Kako nam škodi čas, v katerem živimo?

Čas sam nam ne škodi, same si. Ne znamo se ustaviti, ne znamo pretrgati verig, ki sežejo iz roda v rod. Mislimo, da moramo biti točno takšne, kot so bile naše mame: neljubljene, nespoštovane ... Če kaj, potem današnji čas, ki je nedvomno kaotičen, kriči po tem, da bi začeli ljudje živeti bolj po svoji meri. Ne kot na avtopilotu, ko ti zvečer ni jasno niti, kako je minil dan. Morali bi si bolj prisluhniti, se razumeti, se upočasniti, si dati, kar potrebujemo. Vedno se da kaj narediti, vedno. A dokler res ni nujno, žal ne naredimo, kar bi morali. Vsaka telesna težava, vsako stiskanje pri srcu, neredno bitje, vse to je v resnici priložnost, da se vprašamo, kaj našemu srcu manjka. In kaj je najpogostejši odgovor? Manjka nam veselja, radosti, crkljanja in blaginje.