Poslikave namesto dragocenih materialov

Pokrajina je redko naseljena, zaznamujejo pa jo gozdovi, reke in jezera. In velike kmetije s poslikanimi sobami, katerih nastanek sega vsaj v 18. stoletje. Takrat so začeli premožnejši kmetje svoje hiše graditi in opremljati po vzoru imenitnih meščanov. Toda ker niso bili dovolj bogati, so svoje lesene hiše krasili z barvnimi poslikavami. Te so nadomeščale prav vse materiale, saj so znali vaški umetniki z barvami imitirati tako marmor kot eksotičen les, italijansko keramiko ali pa pričarati videz francoskih tapet. Tako so okrasili le sobe, namenjene posebnim dogodkom in praznovanjem (poroka, rojstvo, sprejem pomembnih gostov). Sobe, v katerih so živeli, so bile veliko bolj preproste in običajno brez poslikav. Do danes se je ohranilo okoli tisoč takšnih kmetij, od katerih si je kakšnih petdeset mogoče ogledati.

Prostovoljci ohranjajo dediščino

Kmečke hiše so raztresene po velikem območju, a največ nama jih je uspelo najti v okolici kraja Alfta. Nekdanji lastniki so jih prepustili v upravljanje lokalnim skupnostim ali državi. V želji, da bi izginjajočo dediščino približali kar največ obiskovalcem, ne zaračunavajo vstopnine. Urejene so kot muzej. A ker tudi na Švedskem denarja za kulturne spomenike nikoli ni dovolj, si morajo pomagati z donatorji in prostovoljci. Med temi so še posebno dragoceni upokojenci, saj imajo na voljo dovolj časa. Poleg tega so vez med mladimi in generacijami, ki se še spomnijo, kakšno je bilo nekoč življenje na kmetijah.

»V največjih hišah so zaposleni kustosi, v poletnih mesecih pa se jim pridružimo prostovoljci,« naju je prijazno sprejela Maria, čeprav je bilo posestvo uradno odprto le še deset minut. Mlajša upokojenka nekajkrat tedensko sprejema obiskovalce in jih med vodenjem skozi različne objekte vešče popelje v davno minule čase. Tudi v angleščini, če je treba. »Ne gre mi najbolje,« se je sprva opravičevala. Toda tako kot številni domačini se je izkazala za odlično sogovornico tudi v tujem jeziku.

Dragoceni ultramarin

Kmetom so prinašali zaslužek gozdovi, gojenje žitaric in lanu ter živinoreja. V tudi več dni hoda oddaljena mesta so prodajali številne izdelke, od lanenih oblačil pa do masla. Z izkupičkom so si najbogatejši lahko omislili presenetljivo razkošna bivališča. Kmetijo je običajno podedoval najstarejši sin, da so tako preprečili delitev posestev, ki že tako niso bila posebno velika. Poroke so bile dogovorjene in skrbno načrtovane, pogosto tudi potomci, saj je bilo z manj otroki tudi manj težav glede dedovanja.

Kmečke hiše in večina spremljevalnih objektov so bili zaradi obsežnih gozdov večinoma leseni. Ko so se družine povečevale, so poleg glavne hiše za mlajše generacije postavili še kakšno in skupaj so obdajale nekakšno notranje dvorišče. Glavna hiša je bila največja in je včasih obsegala celo tri nadstropja, s čimer je lahko spominjala na pravcati dvorec. Vhod so zaznamovala bogato izrezljana vrata in veranda, ki naj bi kar takoj opozorila na status lastnika. S poslikavami so bile najbolj okrašene sobe za sprejem gostov. Slike so predstavljale znane pokrajine in kraje ali praznične dogodke. Stene so bile poslikane tako, da so bile videti, kot bi bile obložene s tapetami. Poslikavali so tudi strope in pohištvo: od postelj in omar pa do zibke, stoječe ure, lesenih vrčev za pijačo in jedilnega pribora. Za posebno prestižno je veljala ultramarinska barva, saj jo je bilo težko dobiti.

V iskanju oblačnih jagod

Švedsko podeželje nama je ostalo v spominu zaradi odtenkov. V prvi vrsti zaradi kmečkih poslikav, a tudi gozdovi so se ponašali z barvitostjo, predvsem zaradi jagodičevja, ki je kljub vročini in suši razmeroma dobro obrodilo. Gobe pa so se očitno odločile počakati na deževnejšo jesen. 

»Z glavne ceste zavijta proti zaselku Gravberg. Z desne strani bosta po nekaj kilometrih opazila redkejši gozd. Tam je pokrajina zamočvirjena in v bližini manjših jezer sem pred dnevi nabral več litrov zlato rumenih sadežev hjortron,« naju je brez sprenevedanja usmeril mladenič z bencinskega servisa. Cloud berries (oblačne jagode) po angleško in barjanska robida po slovensko je že nekaj let na mojem seznamu najbolj iskanih sadežev. Žal se mi redko ponudi priložnost, da pridem do svežih, saj uspevajo le v severnih predelih Evrope. Nizka rastlina z značilnimi pahljačastimi listi običajno rodi le en sadež, podoben malini. Sprva je rdeče barve, ko pa dozori in se zmehča, se obarva rumeno. Sladko-kisli okus je samosvoj in je najbolj izrazit pri svežih sadežih. Tudi marmelada je okusna, njena cena pa vsaj še enkrat višja, kot je cena brusnične ali borovničeve. Sadežev teh je v švedskih gozdovih ravno tako v izobilju. Med gozdnim jagodičevjem pa je mogoče najti še močvirske borovnice. So podolgovate in nekoliko večje od običajnih soimenjakinj, njihovo meso in sok sta brezbarvna, okus pa manj izrazit in sladek. Vseeno je nabiranje pravi užitek, saj so rastline večje in se posode polnijo z neverjetno naglico.

Ko te prestraši los

Nabiranje jagodičevja naju je tako prevzelo, da sva nekaj noči prespala kar v gozdu. Ni bilo prave volje za iskanje avtokampa, obenem pa je takšno prenočevanje na Švedskem čisto sprejemljivo. Pravzaprav je dovoljeno po starem zakonu, ki vsem omogoča prost prehod v naravi in tudi prenočevanje. Pri kampiranju v naravi pa je treba skrbeti, da ne onesnažujete okolja in da šotora ne postavljate v bližino bivališč. Prav tako je zaželeno, da se na enem kraju ne zadržujete več kot eno noč. Če gre za zasebno zemljišče, se seveda spodobi lastnika povprašati za dovoljenje. Sprijazniti pa se je treba tudi z gozdnimi prebivalci. Prvo noč so naju plašili glasni kriki, podobni ptičjemu prerekanju. Glasove sva v tolažbo pripisala »Gozdnicam«, knjižnim pravljičnim likom Astrid Lindgren. A naslednjo noč je sledilo rjovenju podobno oglašanje tik ob šotoru! »Medved gotovo ni!« sva se hrabrila in se stisnila v navidezno varno zavetje pod šotorskim platnom. Da bi pogledala ven, nisva niti pomislila. »Ne skrbita!« naju naslednje jutro potolaži uslužbenka v vaški trgovini. »Medvedi so tu redki in na daleč se izognejo ljudem. Zato pa imamo veliko losov. V tem času se nekateri še vedno ženijo, zato so ponoči tako glasni! Do ljudi običajno niso agresivni. Vsekakor še nisem slišala, da bi koga napadli v šotoru.«

Kakor koli že, tudi srečanja z losom si nisva želela. Žival z velikimi rogovi lahko tehta skoraj tono in vsako leto se na skandinavskih cestah pripeti veliko nesreč, tudi s smrtnim izidom. Pot nama je sredi dne prekrižal le eden, in še ta je bil mladič, bolj podoben oslu kot mogočni živali.