Prva stvar, ki me je prešinila, ko sem v priljubljenem norveškem smučarskem središču Hafjell stopila z mraza v domačni prostor lesene koče s kaminom v osrednjem prostoru, je bila, da sem zdaj pa le korak bliže tistemu opevanemu občutku topline, ki mu Danci pa tudi širše v Skandinaviji pravijo »hygge«. Ko sem h kaminu primaknila še noge v toplih nogavicah in se zleknila v udobnem stolu s čajem v roki, pa je bil trenutek udobja in zadovoljstva kot iz romana! In ko sem nordijskim kolegom povedala, da mislim, da »čutim hygge«, so se le smejali. Saj vem, da je sicer za tem pojmom še kaj več za dejansko občutenje sreče kot sedenje ob kaminu v osrčju mraza, a si vseeno želim ohraniti ta bežni občutek neizmernega zadovoljstva po skandinavsko.

Hafjell, priljubljeni kraj belih norveških strmin

»Hafjell je zato tako priljubljen, ker je kraj z najboljšim snegom in najbliže glavnemu mestu Oslu (od njega je oddaljen 200 kilometrov, op. p.),« mi je pojasnil voznik, s katerim sem se peljala po 15-kilometrski poti od Hafjella do Lillehammerja. Prav vsi, ki sem jim povedala, da nameravam tega obiskati, so nemudoma omenili zimske olimpijske igre 1994. Spomin nanje je med Norvežani še kako živ, med drugim mi je znanec Olav povedal, kako je tistega leta še kot mladenič s prijateljem prvič obiskal Lillehammer in kako ga je spreletel leden srh, ko sta ugotovila, da je prikolica, v kateri naj bi prenočila, zavita v debelo plast snega.

Tako nizke temperature – v dneh, ko sem bila na tamkajšnjem podeželju, so tudi čez dan segle do minus petnajst stopinj – so očitno presenetljive tudi za Oselčane. A kljub temu se ne pustijo motiti, ko gre za njihov priljubljeni zimski šport – smučanje kakopak! Tako niti nisem srečala nikogar, ki bi tekel po čudovitih belih potkah, razen najmlajših domačinov, ki so pešačili iz šole, ali starejših gospa, ki so sprehajale svoje pse – ena od mimoidočih je svojega psička popeljala celo na sankah. Drugi so bili na belih strminah Hafjella, na katere gleda v gozdu izsekana podoba olimpijca iz devetdesetih.

Lillehammer, dom Olimpijskega parka

Da moram v Lillehammerju obvezno obiskati Maihaugen, muzej na prostem s kakšnimi dvesto tradicionalnimi norveškimi stavbami, mi je položil na srce znanec Hugo in sem ga tudi nameravala upoštevati, če le ne bi bilo tako hudo mraz, da me je že po slabi uri spoznavanja mesta pregnalo naravnost v kavarno z velikim – in v tistem trenutku prav življenjsko blagodejnim! – kaminom. Ne le ledene okončine, tudi zmrznjen mobilnik mi je bil hvaležen! Obisk muzeja na prostem bo torej počakal na toplejši čas, ko se splača zapeljati tudi do Olimpijskega parka, v katerem med drugim počiva smučarska skakalnica, na katero vodi natanko 954 stopnic, z nje pa se razlega pogled na ves Lillehammer in jezero Mjøsa, ki ga objema. Tako poleti kot pozimi pa se lahko pogumni obiskovalci usedejo v bob in se spustijo po prav tako olimpijski stezi.

Sicer pa se v Lillehammerju vsako leto poleg različnih športnih tekmovanj zgodita tudi norveški literarni festival in množično obiskani poletni festival Peer Gynt, poimenovan po Ibsenovi drami; poteka že od leta 1928, na njem pa nastopijo tako največja imena norveške igre in glasbe kot amaterski igralci. Festival s kar 35 dogodki, med njimi koncerti, razstavami in predavanji, je deloma izveden v angleškem in nemškem jeziku, tako da zlahka privabi ne le domače, ampak tudi tuje goste – skupaj naj bi letno gostil kar 15.000 obiskovalcev.

In če to ni nekaj, kar bi vas pritegnilo k obisku Norveške, vam še vedno ostane pohodništvo ali družinsko pohajkovanje po zares nepozabno lepi nordijski naravi.