Všeč je lahko tudi tistim, ki ne marajo mestnega vrveža – dasiravno je to izjemno turistično naravnana država z nemalo kraji, ki so stalnica na plakatih turističnih agencij. Da je res turistična, priča dejstvo o prebivalcih, zaposlenih v turizmu. Kar 75 odstotkov jih je. Pa nihče ne zna angleško, to me je šokiralo vsak dan znova. Manj vztrajni bi, čisto zares, zato lahko ostali lačni. Saj tudi italijansko ne znam, ampak – tomato vem, kaj je. Pršuto tudi. Mocarela, pica, gelato. Špansko pa nič. No, resnici na ljubo je človek v Španiji težko lačen. Če vse drugo odpove, kupiš z očmi. Hrana je tam bog. Naročiš pivo in poleg dobiš bogato obložen sendvič. Okusni tapasi, simpatični majhni prigrizki, so na voljo povsod. Pred glavno jedjo ali po njej. 

San Remo, Monte Carlo, Cannes

Z motornimi vozili obremenjeni popotniki vselej skušamo izbrati čim bolj zanimivo pot. Ta, zaradi hitrejšega potovanja tokrat manj slikovita, je potekala ob obali, po avtocesti. Mimo italijanskega San Rema, prek Monte Carla in francoskega Cannesa – če omenim bolj znane kraje – in se v Gibraltarju usmerila proti severu države. Avtocesta je drugače od francoske precej bolj ravna, a veliko prijetnejša za oko. Med pasovoma so posajeni čudoviti nasadi oleandrov, ki skrivnostno uspevajo kljub obilnim toplogrednim izpustom. Vozniška kultura terja nekaj previdnosti, a bistveno manj kot v Sloveniji, kjer je prehitevalni pas zamenjal voznega. Cestninjenje je skoraj povsod samodejno, cestnine najhitreje poravnaš s kreditno kartico in so obupno drage. Skoraj toliko, da zanje zapraviš več kot za gorivo. Prvikrat sem se nerodno obotavljal s kovanci, ko mi je avtomat sporočal, da ne jemlje bankovcev, naslednjič mi je roka že živčno uhajala na hupo, ko si je kdo vzel preveč časa. Imajo pa vsaj eno krasno počivališče. Pravzaprav kar mini avtokamp, v katerem je dovoljeno prespati. Če ne vozite in si vmes privoščite kavo, lahko ob neskončno dolgih avtocestah budno spremljate slikovito okolico, ki se spreminja iz kilometra v kilometer. Le oljke so stalnica, vse do Gibraltarja. Španija je ena izmed glavnih proizvajalk olivnega olja.

Barcelona

Prva na poti je bila Barcelona. Brez dvoma vredna izpusta, če nisi ljubitelj tipičnih velikih mest, nepopisne gneče in trume turistov. Ampak človek pogleda, če je tam prvič. Drugič je ne bi. Parkirišča so po vsej državi obupno ozka, a se z desetminutnim spletnim informiranjem da parkirati dobesedno ob La Rumbli – v varovani garažni hiši. Tuji avtomobili so pogosto tarča nepridipravov, zato previdnost ni odveč. Za bolj sproščeno vzdušje je treba zaviti kar nekaj ulic proč, kjer je možnosti za potrošništvo še vedno ogromno, a se vsaj ni treba prerivati. 

Vinaros

Tudi to popotovanje je bilo zamišljeno manj turistično in z namenom spoznavanja življenja na tujem. Da lahko človek začuti utrip manjšega mesta, spozna lokalne zanimivosti, poskusi kulinariko in preveri kraje, kjer se počuti dobro. Zato je kakšno cesto kdaj treba izbrati naključno. Docela drzno zame, ki sem, z navigacijo vred, sposoben odkriti kraje, ki jih sicer ne bi. To se je zgodilo tudi tokrat. Na dolgi ravnini, ki jo je prekinil dolg enosmeren in z različnimi ornamenti nakičen most, sem z izbuljenimi očmi zagledal nekaj, kar ni sodilo v kontekst turistične države. Bagdad! Kockaste zgradbe peščenih barv, ne pretirano skrbno vzdrževane in z obveznimi rešetkami na oknih. Sledi izstrelkov ni bilo videti. Središče mesteca Vinaros je bilo nadvse pestro. Natlačeni nizki večstanovanjski bloki, več starih kot novih, vmes kakšen podrt, različne napeljave ob žlebovih, na kablih viseče ulične luči. Bagdadske zgradbe so bile v manjšini. Sodobni lokali na glavni ulici, s palmami obdan mini kompleks ob peščeni plaži in brezhibno urejena krožišča – ta so po vsej državi resnično lepa – so izdajali, da smo vendarle v 21. stoletju. Mesto zaživi šele zvečer, z ravno prav ljudmi, da je ulično sprehajanje nenaporno. Pridušeno momljanje in vonjave iz nešteto lokalov pričarajo vzdušje, ki smo ga navajeni s poletnih počitnic na sosednjem morju.

Pika na i je samotna plaža dobesedno na koncu primestne stanovanjske ulice. Idealno za jutranje kopanje in romantičen zajtrk ob sončnem vzhodu. Kot bi doma na koncu ceste, kamor vsak teden potiskam zabojnik za smeti, imel zasebno plažo. Bi se navadil. In to z lahkoto.

Bagdad ni ostal pozabljen, redno se je pojavljal še v drugih podobnih mestih, denimo v Cartageni, ki jo ravno tako uvrščam med greha vredna mesta. Prijazna in zgovorna hotelirka, bila je priseljenka, zato je govorila angleško, je na zemljevid načečkala nekaj zanimivih destinacij. Med drugim prekrasen amfiteater in plažo ob zapuščenem in nekoč pomembnem vojaškem kompleksu v majhnem zalivu, ki je zavidljivo dolgo ostal obsijan s soncem. 

Malaga

Vtisi iz Valencie in Malage so podobni tistim iz Barcelone. Sicer veliko bolj zračni mesti, a še vedno preveč turistični. Tu smo se sporazumevali že v špangleščini. Malaga mi je ostala v spominu zaradi odličnih, mehkih kot »puter«, mini lignjev (calamaritos), Valencia pa po prijetnem parku, ki kljub svežini poleti ni za ljudi s slabim srcem.

Caceres

Omembe vredna je tudi »vasica« sredi neskončnih zlatih polj, Caceres, ki vsako leto prekriža pot številnim romarjem in sodi v Unescovo svetovno dediščino. Masivne kamnite zgradbe iz gotskega in renesančnega obdobja se bohotijo nad mnogo sakralnimi objekti. Povezujejo jih klavstrofobične tlakovane poti, kjer prevladujeta mir in tišina. Tukaj bi lahko pričeli verovati še tako zapriseženi neverniki. Če drugega ne, v sangrio.

Hrana

Obisk tuje države pomeni tudi vtikanje nosu v trgovine. Trgovski centri so drugače od naših ob nedeljah zaprti, ampak želodec vam kljub temu ne bo krulil. Restavracije v ločenem nadstropju namreč živahno obratujejo. Postavljene so v vrste in ponudba je pestra kot na ljubljanski Odprti kuhni. Ljudje se s polnimi usti ne pustijo motiti. Družno obedujejo, ne da bi pri tem prizanašali svoji najmočnejši mišici. Kot Italijani. Špecerija ima (logično) velik poudarek na morski prehrani, v eni je bilo na apokaliptičnem oddelku, tako namreč imenujem police s konzervami, kar 30 metrov različne ribje ponudbe. Ogromno je tudi piva, a ne več kot v ljubljanskem Leclercu. Kruh je poceni, evro za kilogram kakršnega koli, s posipom, s sirom ali brez. Zanimivo – glede na 70 odstotkov višjo (neto) povprečno plačo. Drugi izdelki so podobni in stanejo podobno. Seveda imajo deklaracije v španščini. Veliko dostopnejši je tudi španski/italijanski tekstil v butičnih trgovinicah sredi mestnih jeder.

Siesta

Življenje v Španiji je videti lagodno, ljudje so sproščeni in dobro rejeni. Ob večerih, ko se temperature spustijo s 40 na 30 stopinj, se ležerno pomenkujejo na terasah in srkajo sangrio. Siesto jemljejo nadvse resno. Ne obremenjujejo se s praskami na avtomobilih, manko talnih oznak v štiripasovnih krožiščih jih ne moti. Motoristi v kratkih srajcah kot Speedy Gonzales prehitevajo po vseh straneh. Še po zraku bi, če bi lahko. Nihče ne trobi. Potovanje z avtom je svojevrstno doživetje, a če je letnica vaše izdelave takšna, da vam tu in tam zaškripajo kosti, pojdite raje z letalom. 

Španije se bom, poleg manka angleščine, vsekakor spominjal po dobri hrani in osvežilni sangrii. Kdor zna, pač zna in pohvala prihaja, prosim lepo, iz ust nealkoholika! Drugače od razvitejših držav, kjer sem navadno lačen. Ali je zaprto ali pa preprosto ni ponudbe. Potem začneš ceniti Slovenijo. Vsaj s kulinaričnega vidika.