22.7.2017
Trend pohlepnih želja po vplivu, priznanjih in denarju, bolezen, ki se vse bolj razrašča tudi pri nas, je najlaže preboleti na tujem ali vsaj omiliti bolečine pomanjkanja empatije, poštenih, celo iskrenih prijateljskih odnosov. Vseskozi iščem čustva, kot lačna veverica lešnike, a jih nikoli zares ne najdem, tudi ljudi, ki bi prav dolgo prenašali moj značaj, ne. Nisem mučenik, sam sprejemam svoje odločitve in verjetno bi na kakšnem kavču še bolj predrzno (spre)govoril o svojem življenju, a z zvrhano mero radovednosti in ljubezni do odkrivanja novih obzorij raje pišem o deželah, kjer imam občutek, da sem lepši, boljši.
Tokrat o tisti, kjer se je rodil soutemeljitelj kubizma, kjer so pod neštetimi vetrnicami nepregledna polja zlatih žit, ki se skoraj dotikajo Sredozemskega morja, imajo drevesa vijolične cvetove in kjer večerna molitev ni edina rešiteljica za dušo. Dobrodošli v provinci Malaga, na španski obali Costa del Sol!
Prvi vtisi
Vedno teže prevzemam stranske vloge, ko mi jih vendarle dodelijo, pa se počutim kot najstnik, ki bi težko dobil priporočilno pismo za nadaljevanje študija na imenitni univerzi. Tudi zato, ker vseskozi nasprotuje avtoriteti, še posebno če se godi krivica. Nisem eden tistih, ki bi s komolci hitel dokazovati svoje talente ali jezik znal držati za zobmi, neizpolnjene ambicije ali pričakovanja so zato pogosto alarm za evakuacijo. In zakaj se je bilo tokrat treba zateči v polmilijonsko Malago, drugo največje mesto v Andaluziji? Kdo bi vedel. Pokrajina, ki hkrati gleda na Sredozemsko morje in Atlantski ocean, se je slišala eksotično, prava izbira se je zdela tudi zato, ker cena letalske vozovnice človeka ne spravi na kolena. Pred odhodom v deželo sonca, sangrie, kastanjet, flamenka, bikoborb in »Modrega poletja« ni bilo posebnih priprav. Seveda je bilo jasno, da gre za špansko mesto, oplemeniteno z mavrsko kulturno dediščino, približno sto kilometrov od Gibraltarske ožine, kjer je verjetno toplo in je moč skočiti v morje. Vse drugo je bilo prepuščeno naključju in pregovorno gostoljubnim Špancem, ki ob sleherni zadregi na ulici strnejo moči z vsemi sosedi, da bi le našli hotel ali vrata enega od številnih stanovanj v središču mesta in te varno pospremili tja. Tja, kjer so skoraj posejane tudi več tisoč let stare arheološke najdbe in spomeniki iz feničanskega, rimskega, arabskega in krščanskega obdobja. In prav tako je tudi bilo.
Kje je ulica Calle Calderón De La Barca?
Nekaj angleščine, še manj španščine, google navigacija naključnih mimoidočih in veliko španskih rok, pa so se vrata stanovanja odprla kot tista v zgodbi Ali Baba in 40 razbojnikov. Trditi, da je šlo za predsedniško palačo, bi bila verjetno laž, a imelo je vse, kar človek potrebuje za prijeten oddih; pogled na osrednji trg Plaza de la Constitucion, za mizico s pepelnikom in dva stola velik balkon, budnico zjutraj, ko je vse drvelo na osrednjo tržnico Marcado de Atarazanas, in uspavanko ob klasičnih španskih kitarah pouličnih umetnikov. Sem in tja sta jo prekinila žvenket jedilnega pribora in ropot krožnikov iz restavracij v pritličju naše hiše, sosednje in vseh naslednjih. Prav vsaka od njih je umetnina, ki odslikava civilizacijsko lepoto in iznajdljivost s prostorom očitno omejenih arhitektov. A duša in identiteta Malage niso zgolj pod Unescom zaščitene zgradbe, zaščititi, patentirati in izvažati bi morali življenje na ulicah, kjer stojijo.
Pustimo brenčanje turistov ob strani, domačinke so tiste, ki jih je lepo opazovati, se z njimi pogovarjati. Na glavni, za promet zaprti ulici Marques de Larios je vse polno prodajalk praženih mandljev in srečk z milijonskimi dobitki, cvetja na trgu Alameda Principal, spretnih natakaric med Picassovim muzejem in njegovo rojstno hišo na trgu Plaza de la Merced, ki naredijo najboljši »cortado« (ekspreso s kapljico mleka, op. p.). Tu so tudi glasbenice z zavidljivim številom izdanih albumov ob osupljivi katedrali Catedral de Malaga, sprehajalke psov v mestnem botaničnem parku, ki spominja na neprehodno džunglo, po vsem mestu pa celo smetark s skrbno urejenimi nohti, modnimi pričeskami in visečimi uhani. Svojih pogledov ne povešajo, ampak neustrašno zrejo v oči. Za vsak ogorek, ki pristane v njihovih smeteh, te nagradijo z nasmehom in iskrenim »gracias« in zdi se, da se vsako jutro prebudijo zadovoljne, ponosne, ker same odgovarjajo na eksistenčna vprašanja in imajo delo. Živijo!
Prekratko modro poletje
Se še spominjate televizijske nadaljevanke Modro poletje (Verano Azul) in sedmih žvižgajočih mladostnikov na kolesu, starih od osem do šestnajst let? Med počitnicami na dobrih 160 kilometrov dolgi obali Costa del Sol, ki se razprostira od mesta Espona na zahodu do mesta Almunecar na vzhodu, so se srečevali z odraščanjem, etičnimi vrednotami, družinskimi odnosi, smrtjo in generacijskim prepadom. Imela je le 20 delov, ob katerih je bilo vsako poletje od sredine osemdesetih let naprej prijetno zoreti ali se nostalgično spominjati svojega otroštva. Kraji snemanj okoli Malage danes pripadajo najbolj običajnim smrtnikom, turistom in v očeh vsaj enega so napolnjeni z zakladi, ki sijejo z lepšim sijajem kot sleherni zlatnik. Če je življenjska usoda prepogosto polna slabih šal, je tokrat namreč pozabila na cinizem in kisle nasmehe. Celo več, prisilila je, da sem prenehal zreti v telefon, zviška in predse kot svinga. Morda je bilo podnebje tisto, ki je vplivalo na srce, potrebno celjenja? Morda glasba in ples na malaških ulicah, namesto vrabcev papige v parkih, tržnice, kjer je vse, kar si želiš jesti, na enem kraju? Kakor koli, koraki po mestu, še posebno okrog marine in po sprehajališču Paseo de Espana, oplemenitenem s številnimi skulpturami in visokimi palmami, so iz dneva v dan postajali lažji. Tudi zaradi mestne plaže in zelenega hribovja Montes de Malaga, kjer najpogosteje nastajajo razglednice mesta. In ne zgolj profesionalni, s 130 metrov visokega hriba Gibralfaro skoraj histerično na sprožilec pritiskajo tudi ljubiteljski fotografi. In kdo bi jim zameril. Razgledi na areno za bikoborbe, Alcazabo, najbolje ohranjeno kazbo (mavrsko utrdbo) v Španiji in ruševine rimskega gledališča iz 1. stoletja pr. n. št. so zares osupljivi. Vidijo se tudi poti, ki iz mesta mimo nasadov pomarančevcev in skrbno obdelanih žitnih polj vodijo do romantičnih snežno belih vasic. Zadihati je svobodo. Prav tako kot so si jo dovolili v španskem arhitekturnem biroju L35 pri snovanju podružnice pariškega Centra Pompidou, v katerem je, ob treh gostujočih razstavah na leto, vseskozi na ogled okoli sto slik, kipov in videoinstalacij vrhunskih umetnikov 20. stoletja. V Malagi je sicer 30 muzejev, poleg že omenjenih velja omeniti še Carmen Thyssen-Bornemisza, muzej sodobne umetnosti, Mimmo (interaktivni glasbeni muzej). Pod črto; priporočam.
Malaga, najjužnejše veliko mesto v Evropi in glavno province Malaga v avtonomni španski regiji Andaluziji, je od Slovenije oddaljeno 2460 kilometrov, z nizkocenovnim letalskim prevoznikom traja let iz Trevisa dobre tri ure. Ima 568.507 prebivalcev, je drugo največje mesto v Andaluziji in šesto največje v Španiji. Ima subtropsko-sredozemsko podnebje in eno najtoplejših zim v Evropi. Poletna sezona traja približno osem mesecev, od aprila do novembra, v preostalih štirih »zimskih« mesecih, ko je raziskovanje mesta najprijetnejše, pa se termometer pogosto povzpne na dvajset stopinj Celzija in gre še više.
Umetnost v ulici Marques de Larios
Za kozarec sangrie je treba odšteti nekaj več kot štiri evre.
Umetnost v ulici Marques de Larios
Na nabodala nataknjene neočiščene ribe pečejo v čolničih s tlečimi drvi, oblikovanih v ta namen.
Pablo Picasso, najslavnejši likovni umetnik 20. stoletja
S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.