Miriam Sophie Freud se je rodila 6. avgusta 1924 na Dunaju in vse do leta 1938, ko je družina zaradi nemške okupacije Avstrije (njena mati je imela judovske korenine) zapustila mesto, na naslovu Berggasse 19 z bratom redno obiskovala stare starše. Tako kot njen ded Sigmund Freud, je tudi sama gojila zanimanje za človeško psiho in se uveljavila kot psihologinja, socialna pedagoginja ter družboslovka, a vse do zadnjega ohranila skepticizem do dedovega poklica in njegovih hipotez.
Kako je bilo živeti v senci družine Freud nam je Sigmudova vnukinja pred leti iskreno zaupala v ekskluzivnem pogovoru. Marca 2013 smo s pomočjo dunajskega Muzeja Sigmunda Freuda uspeli dobiti njeno telefonsko številko in z veseljem se je odzvala povabilu k intervjuju, ki ga lahko preberete tukaj.
»Določene stvari si je tudi izmislil. A do mene je bil vedno prijazen; prijazen na daljavo, se razume. Tako zelo ambiciozen je bil, tako močno si je želel slave, da je pozabil na vse drugo. Bil je grozen in neizprosen do svojih naslednikov, ki so si drznili imeti svoje ideje. Takoj jih je odrezal,« nam je med drugim razkrila o dedu.
Kot je v nekrologu zapisala Monika Pessler (predstavnica Muzeja): »Njena neposredna narava, precizno razmišljanje in humor bodo za vedno ostali v našem spominu. Sophie Freud je bila svetovljansko radodarna, jasna in kritična.« Živela je s Freudovo dediščino, ki je posegla ne le v usodo njene družine, temveč v zgodovino vseh nas. Po begu z Dunaja prek Marseilla in Casablance je naposled leta 1942 zaživela v Bostonu v ameriški zvezni državi Massachusetts.
Leta 1945 se je poročila z Nemcem Paulom Loewensteinom, ki je bil kot ona imigrant in ga je spoznala v Franciji. V zakonu so se jima rodili trije otroci, po 40 letih pa je Miriam Sophie zahtevala ločitev: »Mož je imel rad šport, jaz pa sem potrebovala svoje konce tedna, da sem pisala akademske spise. Odločila sem se, da je moje profesionalno življenje bolj pomembno kot ohranjanje zakona. Tako sem pač sklenila in ta odločitev je vplivala na moje življenje,« nam je povedala v intervjuju. Freudova vnukinja se je poslovila 3. junija letos, umrla je v spanju na svojem domu v Massachusettsu.
Kako zelo je bil Freud usoden za 20. stoletje skozi svoja dela, med drugim Zablode psihoterapije, govori tudi nekdanji vodja Freudovih arhivov dr. Jeffrey M. Masson, psihoanalitik in pisatelj, ki je z nami prav tako ekskluzivno spregovoril leta 2019. Za revijo Onaplus je takrat povedal, kako mu je uspelo navezati stik z nezaupljivo Freudovo hčerko Anno Freud, sicer Sophiejino najljubšo teto. Na vprašanje, kaj je bilo tisto, kar jo je prepričalo, da mu je omogočila dostop do številnih dokumentov, ki so bili do tistega trenutka malodane nedostopni, je odgovoril: »Najbrž to, da sem se v njenih očeh izkazal kot kredibilen in spoštljiv sogovornik. Poglejte, o teoriji o zapeljanosti smo tedaj imeli na voljo le biografijo Sigmunda Freuda izpod peresa Ernesta Jonesa. Ne samo da Jones kot avtor ni bil kaj prida, korektno ni navajal niti virov. Njegova nemščina je bila podpovprečna, kar je postalo očitno ob njegovem navajanju korespondence med Freudom in Fliessom (Wilhelm Fliess je bil nemški judovski zdravnik. Freud je bil njegov pacient. Op. p.). Velikokrat je pošteno usekal mimo. Nisem mogel razumeti, zakaj se stroka tako zelo oklepa površne verzije, ko pa so na voljo Freudova originalna pisma, ki pripovedujejo drugačno zgodbo, zato sem toliko izpilil nemščino, da sem brez težav prebiral izvirnike. Mislim si, da je ravno ta zavzetost Anno močno ganila. Freud je bil namreč pod izjemno hudim pritiskom kolegov. Če bi vztrajal pri svojem, tako si vsaj mislim, nikoli ne bi mogel razviti svoje prakse. Vsa ta pisma so mi črno na belem ponudila odgovor, in sicer da je v delu Sigmunda Freuda marsikaj, s čimer se preprosto ni mogoče strinjati.«
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: