Barbara Bizovičar še zdaleč ni bila običajna upokojenka. Leta 2004, leto po tem, ko jo je tja prvič odpeljala hčerka, je sprejela drzno odločitev in se preselila v Gano. Čeprav do tedaj nikoli ni razmišljala o tem, da bi živela na drugem koncu sveta ali se celo lotila gradnje, je v tej afriški državi ustvarila dom ne samo zase, temveč tudi za domačine in vse Slovence, ki so iskali pristno izkušnjo afriškega življenja. »Ker ne želim samo posedati na tem čudovitem koščku Gane, ustvarjam raj za vse, ki si želijo prave Afrike s ščepcem varne domačnosti,« je opisala svoj podvig. 


Ko smo se pred leti z njo pogovarjali o tem, kako je zbrala pogum za takšen korak, nam je zaupala: »Otroci in jaz smo zelo navezana družina. Če bi mi kdo rekel, da bom šla kdaj tako daleč stran od njih in da jih ne bom videla ravno vsak dan, bi rekla, da je to popolnoma nemogoče. Ali da bi mi kdo rekel, da se bom ukvarjala z gostinstvom ali turizmom … (smeh) Rekla bi mu, da je "pretegnjen". (smeh) Z gradnjo sem imela ogromno dela. Prej nisem v življenju premaknila niti ene opeke. Nobenih izkušenj nisem imela. To je bila res evforična odločitev. Grem, sem rekla. Pa sploh nisem vedela, po kaj. O tem sem se odločala pozneje.«

Vasico, ki jo je poimenovala Barbara's Village, je zasnovala po konceptu lokalnih vasi z okroglimi hišicami okoli skupnega prostora, pri gradnji, pa je poprijela za marsikatero delo, saj drugače ni šlo. »Najela sem izvajalce – gledali so me kot čudo božje in me prepričevali, da se da hiše narediti tudi veliko laže. /…/ Če jim nekaj rečeš, pravijo, da ne gre, ali naredijo po svoje. Če pa začneš delati sam, ti sledijo,« nam je zaupala v zadnjem intervjuju leta 2007. 


Gana in njeni domačini so Barbari resnično spremenili pogled na svet: »Gana me je veliko naučila. Predvsem sem se odvadila soditi ljudi glede na to, kje in v kakšnih hišah živijo. /…/ V začetku pa sem mislila samo: ubogi reveži, kako živijo … Češ mi imamo vse, oni pa nič.« O Gancih, nam je v intervjuju povedala, da so izredno prijazni, in to »brez skritih namenov«. »Tako neverjetni so, pripravljeni pomagati, nevsiljivi,« je dejala. V Gani je spoznala tudi, kako malo je potrebno za srečo, ko se ne vdajaš malodušju: »Moj moto je, da vračaj dobro z dobrim, slabo pa pozabi, in res mi kar nekako uspeva. In še vedno se učim.«

Čeprav so ji znanci v Sloveniji prigovarjali, naj ostane doma, ni svoje ganske odločitve nikoli obžalovala. »V Sloveniji, se mi zdi, moraš kar naprej paziti na to, kaj boš rekel, naredil. V Gani pa sem resnično jaz. Nikoli v življenju nisem toliko preplesala kot tam,« nam je še zaupala v intervjuju.

Svoj kotiček raja na zemlji je Barbara zapustila le nekajkrat na leto, ko je obiskala bližnje v Sloveniji, dokončno pa se je v domovino nedavno vrnila zaradi hude bolezni. Čeprav je izgubila bitko z njo, pa verjamemo, da v duhu pleše nekje nad svojo vasico, kjer je našla toliko veselja in miru, družini in prijateljem pa izrekamo Iskreno sožalje.