Slavenka Drakulić: Nikomur ni dovoljeno biti psihopat

Originalen dnevnik Picassove partnerice Dore Maar, ki ga je pridobila ena najbolj prevajanih hrvaških avtoric Slavenka Drakulić, razkriva zamolčano podobo Pabla Picassa. V knjižni uspešnici Dora in Minotaver, avtorica romana slika turbulentno razmerje med priznano fotografinjo ter eno najvidnejših figur pariške avantgarde Doro Maar in slikarskim genijem 20. stoletja, hkrati pa odpira pomisleke o vlogi ženske v sodobni družbi. 

Je roman maščevanje ranjene ženske svojemu partnerju? 

Odnos med dvema ustvarjalcema je veliko bolj zapleten in ni ga mogoče reducirati zgolj na pravičnost, krivdo enega ali maščevanje. Zanimalo me je predvsem tisto razmerje, v katerem en umetnik prevladuje nad drugim. Dora (op. p. Maar)je verjela, da je mogoče doseči partnerstvo ne samo v življenju, temveč tudi v umetnosti. To je dosegla šele leta 1937, ko je fotografirala nastajajočo Guernico – takrat je delala svoje, fotografirala, on pa slikal. Toda Picasso ni potreboval partnerja, kot umetnik je bil popolnoma samozadosten. Zelo grobo ji je pokazal, kje je njeno mesto – kot umetnici in še posebej kot ženski. Vendar se ni maščevala. Kot pisateljica me ta motiv ne vodi. 

Ne bi rekla, da se je v zadnjih petih desetletjih veliko spremenilo. Patriarhat je še danes izjemno žilav, močan. Dobro se je tega zavedati, še posebej v času, ko se vračamo k tradicionalnim, pravzaprav konservativnim vrednotam. Ko gre za ženske, je korak nazaj vedno mogoč. 

Posvečate se vprašanju, zakaj se je uspešna ženska, intelektualka, pripravljena odreči sami sebi. Ste našli odgovor?

Pomembno se mi je zdelo opisati situacijo, v kateri se je znašla Dora: zaljubljena v starejšega slavnega slikarja, ki ga ima za učitelja, mojstra. Povezava z njim jo sicer navduši, a jo vse bolj omejuje. Gre za zapleten odnos ravno zato, ker je tudi sama ustvarjalna. Gre za retrospektivo, zato se Dora zaveda pomena svojih preteklih dejanj in situacij. Njen osnovni namen (si) je razložiti razhod s Picassom s pomočjo zvezka, v katerega vse zapiše ... Rekla bi, da ji je uspelo – njej, vsaj kot literarnemu liku. 

Ampak zakaj Dora ni mogla stran od uničujočega partnerja, ko pa ga je poimenovala celo »egocentričen manijak«? 

To vprašanje bi lahko postavili kateri koli ženski, ki je živela ali živi s takim moškim. Psihološka dinamika njune zveze in nezmožnost ženske, da konča takšno zvezo, sta dobro znani. Tu težavo poveča Dora, ki tekom njune veze Picassa vse bolj obožuje kot umetnika, hkrati pa postaja vse bolj razočarana nad njim. Ona, ne jaz! Kljub temu trpi v zvezi in še bolj, ko jo zapusti. Potem doživi duševni zlom. 

Ali verjamem v enakost spolov? Kot odgovor bom navedla dejstvo, da sem leta 1984 objavila zbirko besedil na to temo »Smrtonosni grehi feminizma«, ki je bila lani dopolnjena z novimi besedili in ponovno objavljena v izdaji Frakture. 

In še vedno trdi: »Picasso ni nič kriv.« Zakaj žrtve iščejo krivca drugod in ne v storilcu?

Obstaja več pričevanj sodobnikov Dore in Picassa, ki kažejo na to, da je Dora imela v sebi nekaj samodestruktivnega, kar ji je vnaprej določalo, da je žrtev. To sem si v romanu razlagala kot lastnost njenega značaja, kot negotovost, zaradi katere je šibka in odvisna od drugih, močnejših od nje. Torej ne gre za vlogo, ki jo igra ali prevzame, temveč za lastnost, ki v danih okoliščinah ali v vezi s Picassom postane zanjo usodna. 

Človeka z nagnjenji, kot jih je imel Picasso, bi označili za psihopata, piše Dora. Zakaj je, kot se kaže po odzivih gibanja #MeToo po vsem svetu, umetniku »dovoljeno« biti psihopat?

Ne pozabite, da je Picasso njen umetniški vzor, vrhovna avtoriteta, čeprav se v času, ko se srečata, Dora ne ukvarja s slikanjem. In ko ti nekdo tak reče, da opusti fotografijo, ki je ne ceni, te postavi v veliko dilemo. Pa ne kot žensko, temveč predvsem kot umetnico. Toda Dora v tej dilemi reagira kot ženska, kar je zanjo usodno. Nikomur ni dovoljeno biti psihopat. Gre za uveljavljanje moči, ki jo moški in moški umetniki imajo in izkoriščajo. Odgovornost vseh nas žensk in družbe pa je, da tega ne dopuščamo. 

»Ženska, ki nima otrok ni prava ženska. Hkrati pa je ženska, ko rodi, manj vredna!« Gre zgolj za Picassovo stališče ali je to dejstvo, ki v moški družbi vendarle velja tudi danes?

Ne bi rekla, da se je v zadnjih petih desetletjih veliko spremenilo. Patriarhat je še danes izjemno žilav, močan. Dobro se je tega zavedati, še posebej v času, ko se vračamo – vsaj na Hrvaškem – k tradicionalnim, pravzaprav konservativnim vrednotam. Ko gre za ženske, je korak nazaj vedno mogoč. Za primer lahko vzamemo tudi Poljsko, kjer so vlade po letu 1989 vse bolj zmanjševale pravico do splava. A tam se ženske množično upirajo in protestirajo. 

Tudi Dorina zgoda je zgodba o boju za enakopravnost: ženska je prisiljena izbirati: ali bo ženska (tj. mati) ali umetnica. Verjamete v enakopravnost spolov?

Dejstvo je, da moški in, seveda, tudi tisti iz njihovega avantgardnega kroga nadrealistov najprej vidijo ženske, manekenke, muze in celo matere – šele nato pa umetnice. To se je danes nekoliko spremenilo. Takrat je bilo razmišljanje v moški domeni – moška lastnost, zato je Picasso včasih preizkušal Doro Maar. Ali verjamem v enakost spolov? Kot odgovor bom navedla dejstvo, da sem leta 1984 objavila zbirko besedil na to temo »Smrtonosni grehi feminizma«, ki je bila lani dopolnjena z novimi besedili in ponovno objavljena v izdaji Frakture. 

Sodeč po vsem, kar vemo, je Picasso moške bolj spoštoval. V tem smislu je bil pravi član mačo kulture. Ženske so bile zanj predmet, v najboljšem primeru vir navdiha, muze. To kaže na to, da umetniških del ne smemo enačiti oz. razlagati skozi iz lastnosti umetnikove osebnosti. 

Odgovor je torej ne in epidemija je »delitev vlog« še bolj okrepila, pri čemer so, kot kažejo študije, kratko potegnile ženske. A Dora je bila »ženska z moškimi možgani«, zatrjuje. Je veliki umetnik v resnici ljubil moške?

Sodeč po vsem, kar vemo, je Picasso moške bolj spoštoval. V tem smislu je bil pravi član mačo kulture. Ženske so bile zanj predmet, v najboljšem primeru vir navdiha, muze. Neenakovredni umetniki, kar se jasno kaže ne le na primeru Dore Maar, temveč tudi mlade slikarke, zaradi katere je zapustil Doro. To kaže na to, da umetniških del ne smemo enačiti oz. razlagati skozi iz lastnosti umetnikove osebnosti.

»Bolje je, če umetnikov ne poznaš. /…/ Vselej te bodo razočarali.« Je vas Picasso razočaral?

Sprašujete, če me je Picasso razočaral kot oseba? Moram reči, da do svojih likov nimam čustvenega odnosa, in v tem primeru sta tudi Picasso in Dora moja lika v romanu. Zanimalo me je, kako naj Picassa upodobim od blizu, še posebej njuno zvezo z Doro, to je vse. Sicer pa osebno verjamem, da je bolje, da umetnikov ne poznam.