Pri muzikalu Briljantina ste strokovna sodelavka, vas kljub temu kdaj zagrabi, da bi skočili na oder in zapeli kak verz?

V vsakem trenutku (smeh). To je namreč naša prva produkcija, v kateri se ne pojavim na odru.  No, le moj glas je mogoče slišati v avto kinu. 

V Briljantini imajo glavne vloge mladi, v muzikalu Mamma Mia! se sicer dogajanje tudi vrti okoli mladega para, a v ospredju ste tri dame, Damjana Golavšek, Alenka Godec in vi. Kako je bilo zdaj delati z ekipo mladih? 

Delati z mladimi je energično, veselo, dinamično, včasih pa tudi turbulentno in naporno. Prinesejo ogromno mladostne energije in spontanosti, kar daje vlogam poseben, naraven čar, hkrati pa je treba z njimi ogromno delati, saj  še nimajo dovolj znanja in izkušenj, ki so nujne za takšno produkcijo. Naš režiser Jug Radivojević, ki je hkrati profesor za igro, je šel z njimi skozi proces izobraževanja, da so na koncu res zablesteli vsak v svoji vlogi ter v skupni igri in odnosih.

Na prste ene roke bi lahko prešteli predstave, pri katerih na koncu gledalci niso vstali. Kaj vstali, skočili pokonci in še naprej prepevali, kričali, ploskali in plesali. Po huronski premieri Mamme Mie! v Beogradu, ki je bila pred slovensko, so nam rekli, da se kaj takega v Sloveniji ne bo in ne more zgoditi, ker smo mnogo preveč zadržani (smeh).

Vas je pred premiero kaj stiskalo pri srcu, kako jim bo šlo?

Pred premiero sem imela kar precej treme, drugačno tremo, kot če sem na odru tudi sama. Bila sem v položaju, v katerem nisem mogla prav nič vplivati na dogajanje na odru. Sediš in čakaš ...  Smo pa imeli ogromno vaj, kar nekaj predpremier in generalko, tako da je bila celotna ekipa odlično pripravljena in uigrana. Pri nas ničesar ne prepuščamo naključju. Pa še tako se rado zgodi kaj nepredvidenega.

Z muzikalom Mamma Mia! tudi še redno nastopate, vam je kdaj dolgočasno ves čas peti in govoriti iste verze in besede? Pri Moped Showu se je tekst spreminjal, dejali ste tudi, da ste se ga največkrat učili v zadnjem trenutku, da je bil kar najbolj aktualen.

Morda je na prvi pogled videti, da samo ponavljamo iste besede in verze, a se vsakič posebej  potopiš v vlogo in jo odigraš, z vsem žarom, srcem, čustvi, izkušnjami, znanjem in spoštovanjem. Večkrat kot jo odigraš, bolj jo lahko dodelaš, spremeniš in začiniš. Čar muzikala Mamma Mia! je prav v tem, da ne izgublja na ravni energije in radosti, ki jo vsakič prinesemo na oder. Mladi z njihovo mladostno energijo, starejši z izkušnjami. Zagotovo tudi zato, ker imamo ta muzikal vsi neizmerno radi in smo hvaležni in srečni, da ga lahko tako dolgo izvajamo. To se vsekakor odraža tudi pri odzivih občinstva. Moped show pa je bila druga izjemna zgodba. Nadvse aktualen, ekipa je bila uigrana in smo lahko besedilo dostojno izvedli tudi prima vista. Ni pa bilo časa, da bi se neskončno poglabljali v vloge, razen kadar smo delali predstavo. Sicer smo imeli vsak teden novo radijsko oddajo in vsak nastop v živo je imel vsaj del besedila še topel, napisan isti dan.



Kakšen je rok trajanja muzikala? Kolikokrat ste z Mammo Mio! doslej obiskali isti kraj v Sloveniji in kolikokrat ga še lahko?

Odvisno, za kateri muzikal gre in kje je izvajan. V Londonu in New Yorku leta, celo desetletja igrajo iste muzikale. V Sloveniji je Mamma Mia! fenomen, ki se pri nas še ni zgodil. Ogledalo si ga je več kot 130.000 Slovencev, odigrali smo okrog 130 predstav.  Še vedno je zanimanje zanj in upam, da ga bomo še dolgo igrali. Prvo sezono smo samo v ljubljanskih Križankah poleti odigrali 17 razprodanih predstav, naslednje leto še pet. Pa v Hali Tivoli še deset razprodanih predstav. Torej smo imeli samo v Ljubljani v velikih dvoranah 32 predstav, pa še kar nekaj v manjših dvoranah. V večjih mestih gostujemo tudi do desetkrat, skoraj v vsak kraj, kjer gostujemo, pa se vrnemo vsaj še enkrat. Do kdaj bo Mamma Mia! še zaželena, ne vemo, presegli smo vse slovenske rekorde in nimamo primerjave.

Izven delovnika je Jure še vedno športnik, s prijatelji se rad druži ob športu, najbolj ga navdušuje tenis, jaz pa tudi zelo rada združim prijetno s koristnim in se s prijateljicami odpravim na kakšen pohod, kolo, nakupovanje ali kosilo. Vsekakor ne tičiva kar naprej skupaj (smeh).  

Kje v Sloveniji občinstvo najprej vstane in zapoje z vami?

Na prste ene roke bi lahko prešteli predstave, pri katerih na koncu gledalci niso vstali. Kaj vstali, skočili pokonci in še naprej prepevali, kričali, ploskali in plesali. Po huronski premieri Mamme Mie! v Beogradu, ki je bila pred slovensko, so nam rekli, da se kaj takega v Sloveniji ne bo in ne more zgoditi, ker smo mnogo preveč zadržani (smeh).

Prej vstanejo ob Mammi Mii! ali Briljantini?

Briljantino smo šele začeli igrati in mislim, da samo enkrat občinstvo ni vstalo. So pa navdušeno in dolgo ploskali.  Prav tako je izvrstna in navdušujoča predstava, ki te ne pusti hladnega. Na to vprašanje bom lažje odgovorila, ko bo odigranih vsaj 50 predstav, za zdaj dobro kaže.

Z možem Juretom delata skupaj, vsi vaju dojemamo kot neločljiv tandem. Počneta v prostem času tudi vsak kaj svojega, da sta tudi Simona in Jure vsak posebej in ne le Simona in Jure kot eno?

Z Juretom sva se odločila za skupno delo predvsem zato, da bi bila lahko družina čim več skupaj. Na ta način lahko veliko organiziraš in prilagodiš lastnim željam in potrebam: kaj, kdaj, s kom in na kakšen način boš delal. Čeprav sva pod isto produkcijsko streho, imava delo precej razdeljeno. Jure pokriva celotno produkcijo, jaz sem večinoma na odru. Ker imava dva najstnika, se trudiva, da eden od naju ostane doma. Izven delovnika je Jure še vedno športnik, s prijatelji se rad druži ob športu, najbolj ga navdušuje tenis, jaz pa tudi zelo rada združim prijetno s koristnim in se s prijateljicami odpravim na kakšen pohod, kolo, nakupovanje ali kosilo. Vsekakor ne tičiva kar naprej skupaj (smeh).

Ko primerjam današnji humor s tedanjim Tofovim, bi rekla, da sta bila Tofov humor in satira zelo izvirna, polna, ne toliko na prvo žogo.   

Ob imenu Simona Vodopivec seveda mnogi takoj pomislijo tudi na ime Tone Fornezzi - Tof. Kolikokrat se slišita, kdo večkrat pokliče koga?

S Tofom sva še vedno v stiku in spremljava delo drug drugega. Tof je navdušen nad našimi produkcijami, tudi skupaj smo ustvarili eno, Moped show v živo,  jaz pa sem navdušena nad njegovimi projekti, ki so plod neizmerne pozitivne energije in vrelca idej. Včasih se še skupaj pojaviva na odru. Pokličeva pa drug drugega, včasih zaradi sodelovanja, sicer pa prijateljsko.

Od takrat, ko ste delali Moped Show, so se časi precej spremenili, kakšen bi bil Moped Show danes?

Danes je čas stand up komikov. Na tem področju sta bila prva Tof in Rifle, ki sta ustvarila Švejka. Izjemen tandem, Tof avtor, Rifle izvajalec. Ko primerjam današnji humor s tedanjim Tofovim, bi rekla, da sta bila Tofov humor in satira zelo izvirna, polna, ne toliko na prvo žogo. Imel je tudi močno glasbeno-igralsko ekipo, ki je s svojo interpretacijo še dodala težo. Vključenih je bilo sicer veliko političnih in pa tudi vseh ostalih aktualnih dogodkov. Takrat sem večkrat slišala, da če poslušaš Moped Show, v kratkem izveš vse, kar moraš vedeti. Moped Show danes bi bil verjetno kar podoben tedanjemu, le vsebina bi se prilagodila današnjim aktualnim dogodkom. A vsaka zgodba se enkrat zaključi, Moped je brnel kakih dvajset let.

Živeli ste tudi v Ameriki, a pravite, da vas je domotožje pripeljalo domov, zdaj živite v hiši, v kateri ste odraščali. Je kaj, kar bi se morali kljub temu Slovenci nujno naučiti od Američanov? Kaj pa obratno?

Vedno se lahko učimo drug od drugega, to nas plemeniti. Američani so zelo odprti, sporočeni in imajo v svoji sredini zelo radi uspešne in sposobne ljudi, saj se od njih učijo, z njimi delajo in navsezadnje služijo. Torej koristno za vse. Pri nas se sposobnih radi otepajo in jih onemogočajo, najraje vidijo, da se poberejo v tujino, kjer jih z odprtimi rokami sprejmejo. Zavist je namreč naše veliko zlo. Je pa pri nas še vedno večja generacijska povezanost v družinah, kar dviguje kakovost življenja. V Ameriki so se mi zdeli starejši ljudje precej osamljeni in nezadovoljni, saj večinoma niso imeli stika s svojimi potomci, razen za velike praznike. Hitro se lahko počutijo nekoristne.



Piše, da se kot protiutež šovbiznisu v prostem času posvečate glasbeni terapiji, kaj točno to pomeni?

Navdušuje me moč glasbe, ki recimo pri Mammi Mii! tri ure premetava ljudi po čustvenem toboganu. Zanima me tudi vpliv glasbe na posameznika s stiskami, individualni pristop v bolj intimnem okolju. Zadnje leto se precej izobražujem in tudi v praksi posvečam glasbeni terapiji. Pod okriljem psihiatrinje dr. Danijele Moškov izvajamo program psiho-kinezio terapije, to je celostni pristop, s katerim skrbimo za telo, um in duha. Glasbena terapija je trosmerni odnos med terapevtom, klientom in glasbo. Uporaba glasbe omogoča klientu varen komunikacijski prostor, kjer se sreča s svojo stisko, jo ozavesti, preoblikuje in ozdravi. Pri nas se ukvarjamo z aktivno glasbeno terapijo, kar pomeni, da klienti igrajo na instrumente, uporabljajo tudi glas, pri tem ni potrebno nikakršno predznanje, saj je glasbena govorica prirojena vsakemu človeku. Prvič v življenju sem se srečala z glasbo na ta način – brez not, taktnic in pravil, samo domišljija in trenutni navdih.

Gotovo imate polne roke dela, a vendar: se z Juretom že ozirata v tujino za naslednjim muzikalom, ki bi ga lahko pripeljala k nam?

Razmišljamo o manjšem muzikalu, v katerem bomo nastopile tudi Dinamitke, o večjih za zdaj ne. Že Briljantina in Mamma Mia! sta za nas velik zalogaj.