Kaj ste želeli postati, ko ste bili otrok?

Nisem razmišljala o tem, takrat sem samo delala, kar me je veselilo. Igrala sem rokomet in pela. Kasneje sem se morala zaradi več obveznosti odločiti za eno dejavnost in padla je odločitev – petje.

Kaj je bila vaša prva služba?

To, kar smo počeli z Bepop, je dober približek »službe«, saj smo imeli res mnogo obveznosti in natrpan urnik. Ampak takrat sem bila študentka in tega nisem jemala kot službo. Zato je bila verjetno prva prava služba delo v podjetju, ki je uvažalo nekatere športne blagovne znamke. Tam sem delala v nabavi in v skladišču.

Ni me toliko prizadelo to, da je »slava minila«, kot to, da sem imela kar naenkrat toliko časa in nisem vedela, kaj naj. Nekaj časa mi je bilo zelo težko. In takrat sem se odločila, da moram nekaj delati. Karkoli, sicer se to ne bo dobro končalo.  

Od koga ste dobili najboljši karierni nasvet in kako se glasi?

Od mami. Že vse življenje je podjetnica in je krasen zgled, tako v zasebnem kot tudi v poslovnem življenju. Vztrajnost je najbolj pomembna. Tudi ko drugi ne verjamejo vate, tudi ko ti ne gre najbolje, je pomembno vztrajati. Enkrat se bo že obrestovalo.



Vaš poklic nima urnika od osmih do štirih, si predstavljate, da bi šli zdaj v »običajno službo«?

Ja, res ga nima. V mojem poklicu moraš biti časovno zelo prilagodljiv, kar je pogosto prednost, tako si lahko urnik prilagodiš po svoje. Po drugi strani pa je to lahko tudi slabost, saj moraš biti dosegljiv skoraj 24 ur na dan. A zdaj sem se že tako navadila na tak način življenja, da si ne predstavljam, da bi bil moj urnik videti drugače. A nikoli ne reci nikoli (smeh).

Spomnim se klica poslušalke, ki je poklicala v eter in ob neki temi, o kateri smo se pogovarjali, povedala, da je dala svoji hčerki ime po meni, saj je bila takrat velika oboževalka Bepopa. To me je tako presenetilo in ganilo, da nisem mogla skriti solz.    

V soju žarometov ste se znašli že zgodaj, ko ste bili članica skupine Bepop, ki je obnorela Slovenijo. Ste se takrat že sami zavedali pasti in minljivosti slave ali so bili starši tisti, ki so vas posvarili pred tem?

Nikoli nisem razmišljala o tem in priznam, da je bilo po obdobju delovanja Bepopa kar težko, ker nisem vedela, kaj naj s seboj. Prej sem bila vedno zelo zaposlena, potem pa sem imela kar naenkrat res veliko časa. Počutila sem se neproduktivno in prazno. Ni me toliko prizadelo to, da je »slava minila«, kot to, da sem imela kar naenkrat toliko časa in nisem vedela, kaj naj. Nekaj časa mi je bilo zelo težko. In takrat sem se odločila, da moram nekaj delati. Karkoli, sicer se to ne bo dobro končalo. Iskala sem različne službe, nato pa mi je prijateljica ponudila delo v očetovem podjetju, ki se ukvarja z distribucijo športne opreme. Tako sem najprej delala v skladišču, kasneje pa tudi v nabavi. To delo je bilo zelo osvobajajoče. Po nekajletnem pritisku oči javnosti sem delala med štirimi stenami, s peščico čudovitih ljudi, to je bilo natančno to, kar sem v tistem trenutku potrebovala. Naučila sem se mnogo stvari in zelo sem hvaležna za to priložnost. Kasneje pa sem dobila klic urednika Radia Center, če bi me zanimalo delo na radiu. In tako se je leta 2008 začela moja radijska pot.

Ja, v zadnjih letih se bili res več za mikrofonom kot pred kamero, pravite, da je radio vaša ljubezen. Gotovo se v etru zgodi mnogo nepredvidljivih in zabavnih stvari, ali lahko izpostavite najlepšo?

Joj, na radiu je tako zabavno delati, res je hitro zaljubiš vanj. Ne znam točno razložiti, zakaj. Pač poseben občutek je, skoraj malo adrenalinski. Seveda se zgodi veliko nepredvidenih situacij, tudi dnevno, zato težko izpostavim le eno. Se pa spomnim enega klica poslušalke, ki je poklicala v eter in ob neki temi, o kateri smo se pogovarjali, povedala, da je dala svoji hčerki ime po meni, saj je bila takrat velika oboževalka Bepopa. To me je tako presenetilo in ganilo, da nisem mogla skriti solz.



Zdaj vas na ekranih spremljamo v oddaji Delovna akcija, v kateri družinam, ki si same tega ne morejo privoščiti, obnovite stanovanje. Lahko z nami delite kak trenutek, ki ga kamere niso ujele, vam pa se je vtisnil v spomin?

Veliko takšnih trenutkov je. Ekipa, s katero ustvarjamo to oddajo, je tako posrečena in zabavna, da se vedno kaj zanimivega dogaja. Spomnim se snemanja v Kopru, kjer nam je ves teden nagajala zelo močna burja. Ravno smo snemali odjavo dneva, torej je bilo že proti večeru in ko je režiser izrekel »akcija« in sem začela govoriti, je od ne vem kod priletel lepilni trak in se mi priletel naravnost na usta. Češ, utihni že enkrat (smeh). Tako smo se smejali, da sem komaj prišla k sebi in posnela tisto odjavo.