Sem ujetnica posesivnega partnerja, ustrahuje me in si me vzame na silo

Spoštovana Anja Klobas, 

na vas se obračam s prošnjo, da mi pomagate z nasvetom in me usmerite. Znašla sem se v zelo težkih življenjskih okoliščinah. Moj prvi partner je bil do mene nespoštljiv, mi lagal, imel probleme z alkoholom. Z bivšim partnerjem sva bila skupaj deset let, rodili sta se nama dve hčerki (pet in devet let). Stara sem 35. Najina zveza je bila dolgočasna, z njim sem začela, da sem odšla od doma, kjer je vladalo psihično nasilje, v otroštvu tudi fizično. Partner je bil čustveno hladen, redno je pil alkohol, a ni bil pijanec; živela sva vsak na svojem bregu, hodila po svoje, vendar nikoli ni bil nasilen do mene. Izgubljala sva tudi intimni stik. 

Zadnje leto sem spoznala moškega »svojih sanj«. Začela sva s kratkimi, skrivnimi zmenki, bila sva intimna, nudil mi je vse, kar sem v tistem trenutku potrebovala, ob njem sem se počutila ženska, bil je božanski. Med nama je vladala neobvladljiva kemija. Čeprav sem vedela, da ima še več žensk, sem se začela boriti zanj, da postanem njegova številka ena, saj sem se vanj močno zaljubila. Želel je, da lažem partnerju, da imava kar koli (bil je skoraj njegov sosed, poznala sta se). Prišlo je tako daleč, da sem končala zvezo s partnerjem in se s hčerama odselila. Ljubimec je začel redno hoditi k meni, mi finančno pomagal. 

Po nekaj mesecih je bilo očitno, da zanj še vedno nisem edina. Moji sumi so se potrdili, ko sem ga zalotila z drugo. Želela sem nehati, a mu je nekako uspelo, da me je prepričal. Nosil mi je darila po vsakem izpadu. Odločila sem se, da mu dam še eno priložnost, saj sem ga imela neizmerno rada. Nisem več živela v miru, strah me je bilo, da me bo spet prevaral. Kasneje sem ugotovila, da so bile sočasno z mano še vsaj tri ženske, od katerih je ena mislila, da sta par. Takrat je prisegel, klečal, jokal, da ne more živeti brez mene, da me ljubi. 

Kmalu si me je začel lastiti. Nisem smela več držati telefona v roki, sicer je imel pomislek, da si pišem z moškimi. Ni želel, da sem v stiku s prijateljicami, zahteval je, naj ne grem nikamor več brez njegove privolitve, še najmanj pa v lokal na kavo, ker se to za žensko ne spodobi. Menjal mi je celotno garderobo, tudi spodnje perilo, saj mora biti ženska, ki je spoštovanja vredna, primerno oblečena. Začel me je žaliti, poniževati skoraj vsak dan (prasica, nesposobna za nič, goflja, drži jezik, ne jezikaj, utihni in podobno). Postal je tako posesiven, da sem s strahom sploh še kam šla, saj sem se morala slikati, kje sem, če sem bila na pijači, je bila nujna tudi slika prijateljice in kaj pijeva. Želel je, da slikam uro, ko sem prišla domov, stalno je zahteval dokaze, takrat je bil pomirjen. 

Stopnjevalo se je tako daleč, da me je udaril. Ker sem končala z njim, je vsak dan visel na vratih in jokal, kako me ljubi, da mu je žal, da se to ne bi zgodilo, če ne bi jezikala. Vedel je, da mu bom spet oprostila. Nekaj dni je bilo bolje, nato čedalje huje. Zahteval je, da se spremenim, da nisem dovolj dobra. Po vsakdanjem psihičnem maltretiranju mi je začelo zdravje popuščati. Trikrat sem bila na urgenci (slabosti, vrtoglavice, stiskanje v prsih, aritmija, začela sem dobivati redne panične napade), našli niso nič posebnega. 

Dejal mi je, da je prava ženska doma, ves čas je s partnerjem in se mu predaja. Ko mu kaj ni ustrezalo, je navadno odšel in se potem vračal k meni ter jokal, kako nor je, da se vrača, ali res ne vidim, kako močno me ljubi. Tako mi je na žalost »opral možgane«. Začela sem verjeti, da moram biti boljša, se truditi, da ne vzkipi, pretrgati stike z bližnjimi, bil je ljubosumen, na koncu tudi na moji punčki. Vse mu je pomenilo grožnjo. Sam pa je redno izginjal za nekaj ur, se ni oglašal, nisem vedela, kje je. Ko sem rekla, naj odide, da nočem takšnega partnerja, je kot ponavadi klečal, jokal, zakaj mu to delam, kako ne sprevidim, da me nobeden nikoli ne bo imel tako rad, kot me ima on. Ni me spoštoval, če mi ni bilo do spolnega odnosa, si me je vzel na silo. 

V službi nisem več zmogla, odhajala sem iz službe, začela jemati pomirjevala, imela redne telesne težave. Tudi blatil me je povsod, kjer se je pojavil, in si izmišljeval grozne stvari o meni, kar me je zelo prizadelo. Vedela sem, da je v tej zvezi nekaj hudo narobe, dokler ni bil pred nekaj dnevi spet zelo grob do mene, me udaril, potisnil, da sem padla in se udarila. Zbrala sem moč in poklicala policijo. Zdaj ima prepoved približevanja, zadeva gre na sodišče. 

Prepoved je kršil vsak dan in še kar ne odneha (njegov cilj je, da se oglasim, da še naprej manipulira z mano). Na začetku je grozil, da me bo tožil, za darila in denar. Pošiljal je sporočila sosedi, svakinji z grozno vsebino o meni. Zelo sem se ga bala, zato sem vse sporočala na policijo, dokler ni dobil predloga za pripor. Klical me je z druge številke, ali bi ga rada ubila, jokal, kaj mu delam, kako me ljubi … Nehala sem sporočati na policijo, da ne odneha, ker sem imela slabo vest, če pristane v zaporu, in me je sram, da sem se že enkrat dobila z njim, kljub prepovedi približevanja. 

Prosim vas lepo, pomagajte mi, kako naj »pridem k sebi«, da se začnem sestavljati, ker sem psihično in fizično uničena, hkrati vem, da moram biti močna, saj moram poskrbeti za svoji punčki, a nimam prave volje, moči. Zavedam se, da se bom morala ukvarjati s sabo, da pridobim kanček samospoštovanja. Kje naj začnem? Prosim, pomagajte mi. 

Lep pozdrav, 

- Bralka