Ko sem si toliko opomogla, da sem lahko vstala, sem jo nekega dne ogovorila. V bolniški sobi sva bili sami. Njena zgodba me je pretresla v dno duše:

»Jočem, ker ne želim domov,« je hlipaje dejala in povedala svoje gorje. »Otroka sta odrasla, poročena, živita daleč od naju z možem, kar pomeni zame tako grozo, da si ne upam povedati,« a je vseeno našla pogum: »Moj mož je star 77 let, jaz dve leti mlajša, odkar ni otrok, je zame dom en sam pekel. Ker mož sili v spolne odnose, a ni uspešen, se moram slačiti in hoditi po stanovanju naga, migati z zadnjico.« Zmrazilo me je, kaj naj ji rečem. Strmela sem v njena upadla žalostna lica, njene besede so bile izrečene s tako bolečino, da bi se bila najraje umaknila, a me je prijela za roko in proseče gledala, ali jo bom poslušala, in sem jo. 

Potrpela bi, če bi mu uspelo, a ker tega ni hotelo biti, me je zmerjal in žalil, da nisem sposobna vzburiti moškega, da sem kot vreča gnilega krompirja. 

»Zame je večer en sam pekel, hladno je pozimi, da bi hodila naga, prosim ga, ali lahko ležem, čeprav vem, da me bo na vse načine prisiljeval v spolni odnos. Potrpela bi, če bi mu uspelo, a ker tega ni hotelo biti, me je zmerjal in žalil, da nisem sposobna vzburiti moškega, da sem kot vreča gnilega krompirja. Nikomur si ne upam potožiti, sram bi me bilo, vem pa, da mi nihče ne more pomagati, vam potožim, ker se ne poznava,« je v ihtenju končala pripoved. 


Zmrazilo me je po vsem telesu, česa takega si nisem predstavljala, nikoli slišala. Bolnišnico sem zapustila prej kot Matilda, ki je sestre iz dneva v dan milo prosila, naj je nikar še ne dajo domov, spomnim se, kako so se sestre nasmihale ob nenavadni želji, saj si vsak pacient želi čim prej domov.

Ker je prav v teh dneh veliko govora o spolnem nadlegovanju žensk, ki bi se zmogle ubraniti poniževanju, me zaboli dejstvo: koliko žensk pa prenaša in molči o nadlegovanju v lastnem domu, pred očmi imam gospo Matildo, ki je nemočna prenašala najhujše breme poniževanja z zavedanjem, da ji nihče ne more pomagati in ji tudi ni, še lastna otroka sta jo karala, kadar je oče rohnel nad njo, da ni za nobeno rabo. Grenka raza žre srce, zanjo nisem mogla storiti ničesar, počutim se bedno, kot če bi mi kdo izropal vso pamet. Ja, življenje reže tam, kjer najbolj boli, ljudje hodimo drug mimo drugega, iskren ali narejen vljudnostni pozdrav, a v oči, ki so ogledalo duše, ne moremo videti, ljudje smo kar dobri igralci in znamo, čeprav ne šolani, skriti in prekriti in se celo nasmehniti.