»Za mizo sem se učila. Sedel je k meni in me spraševal to in ono, takoj sem se zavedala, da je preblizu, in sem se umikala. Nenadoma me je zgrabil in silovito poljubil. Zaprlo mi je sapo, nisem mogla dihati, zato sem vstala in hotela zbežati, a me je sunil na kavč in legel name. Od strahu sem umirala, kričati nisem zmogla, tedaj me je rešil pes, ki je noro zalajal. Pustil me je iz svojih krempljev, mi ukazal, naj sedem in se učim naprej, a če očetu kaj povem, bom nastradala, saj pozna vse učitelje … Ko je oče vstopil, je takoj zaznal, da je nekaj narobe, ošvrknil me je s strogim pogledom, v hipu sem planila v jok. Gospod pa brž: Joče se, ker sem jo spraševal snov, pa ničesar ne ve. 

Sram me je bilo pred očetom, a v kotičku srca sem si mislila, da v njegovem besu nekaj ni bilo prepričljivo. 

Minilo je nekaj tednov, ko njegovega prijatelja ni bilo več k nam. Ko sem se nekega dne vračala iz šole, me je oče čakal s šibo v rokah in divjimi očmi. Ni rekel niti besede, le šiba je pela po mojem hrbtu, po nogah, nastavljala sem roke in vpila. Če me ne bi rešila mama, ne vem, kaj bi bilo. Oče je sedel na kolo, mama pa mi je žalostna razložila: Ivan je očetu povedal, da si se mu dobrikala in mu sedla v naročje ter da naj pazi name, ker grem po slabi poti. Tedaj sem mami v joku povedala, kaj se je zgodilo, in na moje začudenje mi je prvič v življenju verjela. Sram me je bilo pred očetom, a v kotičku srca sem si mislila, da v njegovem besu nekaj ni bilo prepričljivo.


Zgodilo se je naslednje poletje, ko so bili vsi očetovi prijatelji na obisku, praznovanje rojstnega dne. Z mamo sva stregli, a ko sem šla k vodnjaku, me je presenetil 'očetov prijatelj', ki mi je rekel, da bodo kasneje šli v lovsko kočo, in z nasmehom dejal, naj grem še jaz, saj moj oče ne bo šel in ne bo ničesar izvedel. V dno duše ponižana sem nesla čiste kozarce k mizi, Ivan me je trepljal po ramenu, česar pa moj oče ni spregledal. To me je opogumilo in na ves glas sem rekla: Gospod Ivan me je povabil z vami, gospodje, na zabavo v lovsko kočo, zato pred vsemi vprašam očeta, ali mi dovoli, ker se meni to zdi ogabno, saj ima hčerki mojih let, šla bom, če gresta še onidve … 

Zabave je bilo v hipu konec, Ivan je nespretno s kolesom ušel očetovi roki, ostali so se začudeni razšli. Oče je zahlipal, zbrala sem pogum in mu povedala o nasilnem poljubu. S sklonjeno glavo je bolj zase govoril: Vedel sem, da je pokvarjenec in ženskar, a da je to naredil tebi, 14-letnemu dekletu, ima peklensko srečo, saj sem bil tako šokiran, da nisem imel dovolj moči v rokah, da bi ga pretepel in zbrcal z našega dvorišča.

V sebi sem vedela, da bi ga, pa še kako, če ne bi ostali posredovali.«

V majhnem mestu se izve vse, zato je šlo čez nekaj tednov od vrat do vrat: inženir Ivan se je odselil z družino v Zagreb.