Na drugi strani je glas moje prijateljice Neve: »Bi lahko prosim prišla mene, Denisa in Roka jutri iskat v pristanišče?« Glas se ji trese …

»Seveda lahko … Toda … Kaj se je zgodilo?« vprašam zaskrbljena.

»Vse ti bom povedala jutri … zdaj samo, v grobem – skoraj bi padli v past pedofilov! Ženska, pri kateri sva najela apartma, je v njihovi mreži. Čisto histerična sva … In hudo prestrašena.«

Ko mi potem razloži, da so se izgovorili na smrt v družini in da jim je lastnica apartmaja vrnila denar, me prešine misel: »Poslušaj, nočem podpihovati paniko, toda, kapnilo mi je, da te opozorim, da od njih ne sprejmita nobene pijače v slovo.«

Neva in Denis sta se z vnučkom Rokom, ki je star pet let, namenila preživeti dva tedna na romantičnem otočku, ki je bil s peščenimi plažami in gozdički prijazen do otrok. Njuna snaha in Rokova mati je pravkar rodila in starša sta z dojenčkom ostala doma. Neva, Denis in Rok so se na poti do rajskega otoka oglasili pri meni, pustili avto pri nas, jaz pa sem jih zapeljala do pristanišča, od koder je plul trajekt za otoček. Bilo je pred pičlima dvema dnevoma …

Zdaj v pristanišče prispem pravočasno, trajekt se zasidrava, vrata se odprejo, množica potnikov pa se vsuje iz notranjosti plovila: oni trije so prvi med njimi.

Neva me objame, vsa se trese: »Doma ti vse povem!«

Dogovorimo se, da to noč prespijo pri meni, naslednje jutro pa na »mojem« otoku poiščejo drug apartma. Denis, Nevin mož, vidno pretresen prične pripoved: »Ko smo s trajektom prispeli na otok, sta nas pričakala dva starejša moška, prvi star približno sedemdeset, drugi šestdeset let. Pomagala sta nam znositi prtljago v najeti apartma, ki je bil v sklopu hiše … Bila sta zelo prijazna …«

»Lastnica hiše, tudi ta je bila stara nekaj čez sedemdeset let, je celo skuhala kosilo in povabili so nas k mizi rekoč: "Da vam ne bo že prvi dan treba kuhati in da se spoznamo. Želimo, da se pri nas počutite domače, tukaj je varno, ni vam treba zaklepati vaših sob, vsi smo domači,« so nam zatrdili." Tedaj se pojavi še neka mlajša ženska in se ponudi, da bo zabavala vnučka, medtem, ko odrasli jemo in klepetamo.«

Stekel je pogovor … Vsi so bili iz visoke družbe – gospa vdova bogatega aristokrata iz Avstrije, starejši gospod slavni znanstvenik številka ena v bivši Jugoslaviji, mlajši pa njegov asistent in prijatelj. Pogovarjali so se o vsem: filozofiji, psihologiji, veri, razmerah v svetu … Proti koncu obeda Denis znanstvenika zaprosi še za elektronski naslov in on mu ga zaupa.

Denis ima eno hecno lastnost, ki nam je vsem simpatična in malce smešna, vsakega novega človeka, ki ga spozna, »pogoogla«. Enako je tudi tokrat naredil z znanstvenikom … In odkril, da je bil pred leti obsojen pedofilije skupaj z asistentom, s katerim so si delili mizo. Bila je to velika afera, vsi časopisi so pisali o tem.

Nevo in Denisa popade groza, počutita se ujeta v past z vnučkom in prestrašena nemudoma skleneta oditi. Odločitev sporočita lastnici apartmaja, ta jima sicer vrne denar, a že nekaj minut kasneje jo slišita telefonirati znanstveniku, rekoč: »Sprememba načrta … Nič ne bo s kosilom jutri!« Babica in dedek morata z vnučkom preživeti na otoku le še eno noč. Lahko si predstavljate, da do jutra nista zatisnila očesa. Čuvala sta otroka in drgetala. To je bil zanju hud šok.

Pred več kot dvajsetimi leti sem delala na televiziji TV Pika. In moja prva oddaja je bila na temo »pedofilija v Sloveniji«. Takrat sem se zmrdovala: »Kaj naj zdaj to raziskujem, to je vendar kapitalistična izmišljotina! Tega pri nas gotovo ni!«

No, pa sem se motila. Bilo je, pa še kako! Le da se o tem ni vedelo, niti govorilo.

Za oddajo na temo pedofilije sem se pripravila tako, da sem preštudirala celo tono knjig in do podrobnosti spoznala kako diha psiha tega področja. Lastnik televizije, na kateri sem delala, moj čudoviti šef in direktor, je moral brez besede očitka nekomu, ki ga je eden izmed staršev v prispevku oklical za pedofila, saj je zlorabil njegovega otroka, plačati kazen v višini 50.000 nemških mark, ker ga  (še) niso obsodili … nič mu niso mogli dokazati.

Zato sedaj pozorno poslušam pripovedovanje Neve in Denisa, medtem pa se v mojih pisateljskih možganih kar vrstijo različni scenariji, ki imajo konec vedno enak. Stresem se in spregovorim: »Moja domišljija vidi srhljive dogodke.«

Neva odkima: »Ni domišljija … Grozljivo je … Zamisli si, da je v to hišo prišla mlada mamica samohranilka … In da so ji ponudili, da pazijo njenega otroka ali otroke … Ali pa kakšen mlad, zaupljiv par, ki se mu o tej problematiki niti sanja ne … Njihova prijaznost in gostoljubnost sta bili zelo prepričljivi!«

»Morali bi opozoriti starše … A kako?« se sprašuje Denis.

Strinjam se, opozoriti je treba ljudi pred nevarnostmi vseh vrst … Posebej pa starše pred nevarnostmi, ki prežijo na njihove otroke. Otroci so nebogljeni v svetu odraslih. Dolžni smo jih zaščititi!!!

Spomnim se zloglasnega otoka na nekem drugem otočju, kamor se policija takoj nameni iskat izginule otroke. Živimo v času, ko se sloj za slojem odstira bolnost sveta … Pravijo, da nikoli ni bil svet tako bolan, kot je danes. Mar res??? Pred približno stotimi leti je neki pisatelj pričel svoj roman s stavkom: »Človeštvo, ustvarjeno si bolno, zahtevajo pa, da bodi zdravo«.

Kaj pa je zgodovina človeštva drugega, kot zgodovina nenehnih vojn. In v vojni je vse dovoljeno. Tudi veliko proizvedeno. Pravijo, da »kar je vedno bilo, bo tudi za vedno ostalo«. Zdaj se samo razkriva. Prihaja na površje. Mogoče pa je le napočil čas, ko bodo nove generacije zdravile bolnost sveta. Predpogoj, da se to prične, pa je, da se bolnost prepozna in se jo prizna. Zato je nujno, da so ljudje informirani. Nujno, da vedo, kaj kdo počne. Govorim seveda o listah, ki bi morale biti dostopne javnosti. Liste pedofilov so v Kaliforniji denimo javne. O tem sem že pred desetletji razpravljala v oddajah z gosti, kot sta bila Katja Bašič in dr. Slavko Ziherl. Govorile smo o zakonski ureditvi pregona pedofilije v Sloveniji, takrat, ko se je ta osvobajala socializma in vsa mlada ter polna idealov hitela v objem kapitalizma.

Moram priznati, da sem tekom svojega življenja ob vseh drugih meni perečih vprašanjih malce pozabila na zakonsko zaščito otrok pred to nevarnostjo v naši družbi. A danes me ponovno zanima – kako sedaj stojijo tovrstni zakoni v naši deželi. Je lista obsojenih pedofilov končno javna ali še vedno ne? 

*Zaradi nevarnosti maščevanja avtorica kolumne ne želi javno razkriti ime otoka, kjer se je zgodba pripetila. Ime otoka hranimo v uredništvu.