Deklica je odraščala, skrivala pred sošolkami, urejenimi in iz uglednih družin, vse svoje gorje. Nekoč jo je oče poslal, kot je to bila že dnevna navada, po vino k sosedu. Vstopila je plašna, saj jo je ta gospod zmeraj nekam čudno stiskal k sebi. Tokrat pa gospodinje ni bilo, posadil si jo je na kolena in jo začel poljubljati, otipavati; izmikala se je in ga prosila, na jo izpusti, na samo srečo je vstopila žena in deklica je bila rešena. Domov je prišla objokana, a za čudež božji tokrat oče ni vzrojil, zato mu je povedala, da k sosedom ne bo šla več, ker jo otipava. Oče je razjarjen zdrvel do soseda, ki je kajpada vse zanikal, a deklice ni pošilja tja nikoli več. 

Skrivala je solze, urejena in spoštovana je z dvignjeno glavo nosila pretežko breme. Sčasoma ji je mož vse pogosteje navrgel, da v postelji ni za nobeno rabo. 

Kot srednješolka je obiskovala ure klavirja in to v neki osnovni šoli. Nekega dne je vstopil učitelj, jo kar na lepem zagrabil in poljubljal. Zavpila je in se mu trgala iz objema, kar ga je zelo razjarilo, dejal ji je, da se mu nobena izmed učenk, ki hodijo vadit klavir ne upira, a deklica se je, zgrabila svoje note in mu zabrusila, da bo šla k ravnatelju, sledila je klofuta in grožnja, tako je pot do pravice opustila. 


Izšolala se je, se poročila, zavidala ji je vsa okolica, kakšnega predobrega moža je dobila. Dva otroka sta krasila njun domek, a uvodna sreča je kaj kmalu odplavala. Deklica je skrivala solze, urejena in spoštovana je z dvignjeno glavo nosila pretežko breme. Sčasoma ji je mož vse pogosteje navrgel, da v postelji ni za nobeno rabo, ker pa so se te obtožbe in skrajne žalitve stopnjevale, mu je nekoč vrnila, ko ji je rekel, da ima drugo žensko, ki zna v postelji … Kdo ve, kaj ji je dalo pogum, da mu je odvrnila: morda pa tudi ti nisi zame, bom poskusila najti koga, ki me bo sprejel. Krohot na kvadrat: kdo pa bi spal s teboj, saj si kot deska … 

Deklica ni iskala dolgo, kar samo od sebe je naneslo, da je spoznala prijatelja. Otroka sta bila že v srednji šoli. Z možem sta prekinila in še nekaj časa živela pod isto streho, a nikoli več v isti postelji. Z otrokoma se je sporazumela in se odselila k novemu partnerju, končno priznana, spoštovana in srečna. Otroka sta živela malo pri očetu, večinoma z njo in tako je nekega dne dobila novico, da je očeta spravil na urgenco infarkt. Sledila je operacija srca, ni mogla odkloniti prošenj otroka, naj z njima obišče očeta, ki da jo želi videti. 


Dolgo je trajalo okrevanje. Deklica je zapustila partnerja in se vrnila domov, skrbela za moža pri vseh svojih obveznostih in močeh. Nekaj let je kar uspevalo, čeprav med njima ni bilo nobene intimnosti več. Ko pa se je lahko spet vrnil na delovno mesto, se je že istega popoldneva zgodilo, da jo je nahrulil, zakaj si je pobravala lase na rdeče, saj izgleda kot cipa - deklici je v hipu ugasnilo vse upanje, da se je spremnil. Čez nekaj dni sem jo srečala, kako je jokaje tekla na policijo, ker jo je pretepel. Tako je v njej začela umirati želja, da bi sploh še živela. 

Zaradi prevelike doze zdravil je končala na psihiatriji, boj je bil neznansko dolg, a zmaga končno na njeni strani. Dosegla je ločitev, se zaposlila v drugem kraju, toda želja, da bi še iskala prijateljstvo, kaj šele ljubezen, je umrla za vedno.