Peta najmanjša država na svetu

Ko brskam po internetu za dodatnimi informacijami, me preseneti dejstvo, da je San Marino s svojimi 61 kvadratnimi kilometri šele peta najmanjša država na svetu. Pred njim so še Vatikan, Monako, Nauru in Tuvalu. Žepna državica, ki leži na Apeninskem polotoku in je z vseh strani obdana z Italijo, je današnje meje dobila že leta 1463. S spretno diplomacijo je ohranjala samostojnost stoletja in danes velja za najstarejšo suvereno državo. Poleg istoimenskega glavnega mesta, ki leži tik pod vrhom gore Titano, jo sestavlja še nekaj manjših naselij, kjer se prebivalci – skupaj jih v San Marinu živi malo več kot 33.000 – večinoma ukvarjajo s kmetijstvom in turizmom.

Brez ravne površine

San Marino je ena sama velika vzpetina in v njem, geografsko gledano, sploh ni ravnine. Vse od vstopa v državo pa do starega mestnega jedra se cesta vije navzgor okoli gore Titano, ki je, kljub dokaj majhni nadmorski višini 756 metrov, vidna daleč naokoli. Do vrha se lahko pripeljete tudi z vzpenjačo, ki so jo zgradili že leta 1959 in je priljubljeno sredstvo transporta tako za turiste kot domačine. Vzpenjača, ki vas v dveh minutah prestavi za približno 200 višinskih metrov, je sicer svojevrstna dogodivščina, a jo lahko, če v San Marino prihajate z avtomobilom, mirno izpustite. Na vrhu vas namreč prav tako čakajo čudoviti razgledi. 

Staro mestno jedro je velik muzej

Odločila sva se, da bova prespala znotraj obzidja, čeprav so cene prenočišč tu nekoliko višje kot v drugih predelih San Marina. Receptor hotela, ki sva ga rezervirala kar med potjo, nama v polomljeni angleščini razloži, da so vse stvari, ki jih je vredno videti, v starem mestnem jedru. To v teoriji pomeni dobrih 15 minut hoje v obe smeri. V praksi pa se lahko sprehod brez težav raztegne na celodnevni ogled, še posebno če se vmes ustavite v kakšnem muzeju ali kateri izmed številnih trgovinic, ki turiste vabijo s privlačnimi cenami. Staro jedro, ki se stiska za mogočnim obzidjem, je namreč en sam velik muzej na prostem. Kamnito tlakovane ulice, hiše, cerkve in palače ti dajo občutek, kot da si v srednjeveški pravljici. Vsaka ulica ima svoj šarm, vsaka stavba svoj značaj in vsak trg svojo dušo. Vse skupaj je nadvse lepo ohranjeno, urejeno in čisto – in vsekakor ni naključje, da je bilo celotno staro mestno jedro leta 2008 uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine. 

Varujejo ga trije mogočni stolpi

San Marino je najbolj prepoznaven po treh stolpih, ki so povezani z obzidjem in so najbolj priljubljena turistična točka v državi. Prvi stolp, Torre Guaita, je bil zgrajen v 11. stoletju, da bi opozarjal in obvaroval mesto pred napadalci. Do leta 1960 je bil celo državni zapor, a so to institucijo kasneje prestavili v samostan. Kot zanimivost velja omeniti, da je ena najvarnejših držav na svetu, še bolj »simpatično« pa je dejstvo, da je bil leta 2011 v državnem zaporu kar nekaj časa samo en obsojenec. Ker se državi ni splačalo imeti posebne kuhinje samo zanj, so mu hrano prinašali iz bližnje restavracije, vse skupne prostore, vključno s telovadnico, knjižnico in sobo s televizijo, pa je imel zase. Po zadnjih dostopnih podatkih naj bi bili v San Marinu zdaj trije zaporniki.

V drugem stolpu, Torre Cesta, ki je bil zgrajen nekoliko kasneje, je danes impresiven muzej orožja med 13. in 19. stoletjem. A tisto, po katerem sta oba stolpa najbolj znana (tretji je namreč za javnost zaprt), so čudoviti razgledi, ki se razprostirajo mnogo dlje od ozemlja te državice. Na jasen dan lahko vaš pogled zaobjame zelene gričke in doline sosednjih italijanskih regij Emilija - Romanja in Toskana, na vzhodu pa se dotakne celo modrine Jadranskega morja. Med stolpi je speljana prijetna pešpot, ki je odeta v zelenje in prav tako ponuja lepe razglede na vse tri trdnjave.

Raj za gurmane

Kulinarika v San Marinu ni samo paša za brbončice, ampak tudi za oči. V času kosila zaradi gneče obiščeva kar nekaj restavracij, preden najdeva prosto mizo, in prav vsaka ima poseben šarm. Kamnite stene s srednjeveškim pridihom, skrbno urejeni tematski kotički, omamne vonjave s krožnikov in nasmehi na obrazih zadovoljnih gostov pričajo o tem, da lastniki restavracij vedo, kako se stvarem, oziroma bolje rečeno turistom, streže. Kljub močnemu vplivu italijanske kuhinje so avtohtoni prebivalci San Marina ponosni na svojo večstoletno kulinarično tradicijo in nekatere recepte še danes skrbno varujejo. In prav je tako. Hrano je namreč treba uživati tam, kjer jo pripravljajo z ljubeznijo.

Poceni parfumi in usnjena galanterija

San Marino je včasih slovel kot brezcarinski paradiž, in čeprav ni več tako, so se v starem mestnem jedru obdržali številni butiki in trgovinice z mikavno ponudbo. Večine stvari, kot so replike starinskega orožja, sicer ne boste nikoli potrebovali, a kaj ko je treba nekaj prinesti domov. Ženske se le s težavo upirajo mamljivi ponudbi parfumov, med katerimi je tudi ogromno ponaredkov za pičlih pet evrov, in usnjenih torbic v vseh mogočih barvah. Cene v butikih z znanimi blagovnimi znamkami so sicer podobne kot drugod v Italiji, medtem ko lahko na stojnicah z malo pogajanja opravite kak res ugoden in kakovosten nakup. Ko že govorimo o cenah, v San Marinu se splača natočiti gorivo, ki je nekoliko cenejše od tistega pri sosedih.

Priljubljena izbira

Pravi čas za obisk San Marina je pozno spomladi in zgodaj jeseni. Takrat se najlaže izognete gneči pa tudi poletna vročina za sprehod po kamnitih ulicah in obzidju verjetno ni najbolj prijetna. Konec aprila v starem jedru, razen nekaj vreščečih skupin italijanskih šolarjev, ni čutiti posebnega vrveža. Med sprehodom po mestu od »neitalijanskih« jezikov še največkrat slišiva »poglej, kako je ta parfum poceni« in »sem gremo jest, tu je menda dobra hrana«. San Marino je več kot očitno priljubljena izbira za Slovence, ki želijo kratek oddih preživeti malce drugače.