Inštitut 8. marec je preteklo sredo začel zbirati podpise za podporo predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika na področju posilstva in spolnega nasilja. Njihov cilj je, da se zastarelo ureditev spolnega nasilja in posilstva spremeni po modelu »samo ja pomeni ja«. Takšna definicija v evropskih državah ni novost, saj velja že na Švedskem, Danskem, Veliki Britaniji in Hrvaški.
Že takoj ob najavi zbiranja podpisov podpore so se v javnosti pojavile kritike omenjenega modela »samo ja pomeni ja« in vprašanja, ali to pomeni, da bomo po novem lahko imeli intimne odnose le ob vnaprejšnjem podpisu pogodbe ali dogovora. Prav tako se je pojavila zaskrbljenost nekaterih, da bo zdaj več »po nedolžnem« obtoženih, saj bi lahko kdo nevede nepravilno razumel prostovoljno in svobodno podano soglasje ali pa bi bilo to »sredi odnosa« brez njegove vednosti preklicano.
Kljub strahu, ki navidezno morda vlada, imajo na Inštitutu 8. marec drugačne izkušnje. Poleg podpore volivcev so bili namreč deležni podpore strank iz vseh političnih polov. »Mislimo, da je razlog za to, da ljudje soglasne spolne odnose vidijo kot nekaj normalnega in se jim zdi nujno spremeniti zastarelo zakonodajo,« so pojasnili na Inštitutu.
V izogib napačnim interpretacijam smo predstavnike Inštituta 8. marec povprašali, kaj pravzaprav spreminja model »samo ja pomeni ja« in kakšen vpliv bo imel na širšo družbo. Njihove odgovore smo nanizali v obliki vprašanj, ki se porajajo ob omenjenem modelu, in pojasnil.
Kaj pomeni model »ja pomeni ja« in v čem se razlikuje od obstoječega »ne pomeni ne«?
V Sloveniji je v veljavi zastareli model prisile, ki od žrtve zahteva, da se upre, saj je posilstvo zgolj, če storilec uporabi psihično ali fizično silo, ki je dovolj močna, da stre odpor žrtve. Model »ne pomeni ne« v osnovni obliki namreč ne rešuje problemov, kjer žrtev ni zmožna reči ne, otrpne, spi, je omamljena. V nasprotju s stereotipnimi pričakovanji žrtve v večini primerov na spolno nasilje reagirajo z zamrznitvijo. Švedska raziskava kaže, da se to zgodi kar 70 odstotkov žrtvam.
Model »ne pomeni ne« tako ohranja napačno razumevanje spolnosti in našega telesa, saj še vedno predpostavlja, da smo vsi ves čas pripravljeni na spolna dejanja in na voljo za poseg v našo intimo, vse do trenutka, ko rečemo ne. V resnici pa je ravno obratno, saj nihče ne sme posegati v našo telesno in osebno celovitost, razen če ima našo osebno, svobodno privolitev. To zagotavlja zgolj model »samo ja pomeni ja«, za katerega je potrebna svobodna privolitev vseh vključenih v spolni odnos. Model »ja pomeni ja« torej temelji na predhodnem soglasju, ki je vsem ljudem zdravorazumsko razumljiv in običajen, rešuje vse primere, kjer žrtev ne more reči ne in jim s tem odvzema krivdo, ki ji jo nalagata modela prisile in »ne pomeni ne«, ki zahtevata aktiven upor oz. zavrnitev.
Kaj pomeni privolitev v spolnost in kako jo pridobiti? Ali to pomeni, da bosta bodoča spolna partnerja pred spolnim odnosom morala podpisati pogodbo?
Ne. Svobodna privolitev mora biti dana na jasen, navzven spoznaven in razumljiv način, torej osebi ni treba eksplicitno reči »ja«. Če nekdo ni prepričan, ali ima soglasje, se mora prepričati, kar je popolnoma običajno. Integriteta telesa vsakega posameznika, njegova zaščita pred nehotenimi posega vanj, je temeljna človekova in ustavna pravica. Posegi vanj morajo biti zato vedno soglasni, poseg v telo drugega proti njegovi volji na žrtvah pušča zelo hude posledice. Žrtve so tiste, ki morajo še »celo življenje živeti v telesu, ki je bilo posiljeno,« je zapisala ena izmed anonimnih žrtev v pričevanjih #jaztudi.
Pričevanja žrtve spolnega nasilja iz kampanje #jaztudi pa kaže, da se storilci zelo dobro zavedajo svojega dejanja in žrtve odvračajo od prijav, od tega, da bi o doživetem nasilju spregovorile s komer koli. Ne gre za neko uničevanje romantike niti ne gre za birokratizacijo spolnosti, večina nas privolitev uspešno sporoča in od drugega sprejema vsakič, preden ima spolni odnos. Gre resnično za nekaj normalnega, kar mora odsevati tudi zakonodaja.
Ali lahko novi model »samo ja pomeni ja« povzroči, da bo lahko več po nedolžnem obsojenih spolnih prestopnikov, ki so v dobri veri menili, da so pridobili privolitev v spolni odnos, vendar je njihova žrtev po končanem odnosu spremenila mnenje?
Spolno nasilje in posilstvo sta v naši družbi med najmanj prijavljenimi kaznivimi dejanji, na ravni EU se prijavi zgolj 14 odstotkov vseh posilstev. Zato je kriva tudi ustrezna zakonodaja, zaradi katere, kot je pokazala študija Kriminološkega inštituta, tudi mnoge med sicer redkimi prijavami ne pridejo niti do sodišča, saj jih tožilstvo zavrže. Prijav posilstev torej ni preveč, ampak premalo.
Raziskave tudi jasno kažejo, da pogostost krivih ovadb pri spolnih deliktih bistveno ne odstopa od drugih kaznivih dejanj. Prav tako ni empiričnih analiz, ki bi potrjevale očitek, da uvedba modela »samo ja pomeni ja« vpliva na porast krivih ovadb.
S spremembo definicije kaznivega dejanja posilstva po modelu »samo ja pomeni ja« se ne spreminjajo temeljna načel pravnega sistema: domneva nedolžnosti in da mora državni tožilec onkraj razumnega dvoma dokazati krivdo. V kazenskem postopku je že sedaj potrebno presojati okoliščine vsakega primera posebej. Če je »žrtev« v času spolnega odnosa sporočala, da se s tem strinja, če je v njem aktivno sodelovala in »storilec« ni imel upravičeno nobenih dvomov, da gre za konsenzualen odnos, državni tožilec ne bi mogel onkraj razumnega dvoma dokazati njegove krivde in takšen obdolženec ne bi mogel biti obsojen. Tako vsa procesna jamstva kazenskega postopka ostajajo branik pravne varnosti in pravic vseh subjektov postopka.
V Sloveniji je prijavljen le majhen del spolnega nasilja. Z novim modelom naj bi se to spremenilo. Ali bi nekdo lahko sklepal, da je prijav tako malo, ker v Sloveniji spolnega nasilja ni veliko?
Nikakor. Naša družba je prežeta s spolnim nasiljem in dozorelo je spoznanje, da je dovolj in da je treba ukrepati. Podprijavljenost spolnih deliktov je povezana predvsem s strahom pred sekundarno viktimizacijo, ki jo žrtev lahko doživi na sodišču, ter nizkim zaupanjem v sodstvo, saj žrtve ne verjamejo, da jih bo res zaščitilo. Eden od ključnih razlogov za to je tudi trenutna zakonodaja, model prisile, ki žrtvi sporoča, da si je za nasilje kriva sama, ker se pač ni dovolj upirala, da bi storilec uporabil silo. Seveda pa zakonodaja ni edini razlog, gre tudi za družbeni molk in stigmo, s katero se srečujejo žrtve, po tem, ko o nasilju spregovorijo.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: