Izgovarjanje na virus, ki je obrnil naša življenja na glavo, je neustrezno. Moderen človek je po definiciji neodgovoren in ozkogleden, živi ciklus lubadarja, dasiravno se neutrudno prepričujemo o odprtosti, empatiji, strpnosti, prehajanju v višje duhovne sfere, rekonstrukciji zavesti, vse take zanimive gurujske teorije, ki pa z realnim življenjem nimajo niti najmanjše povezave. Eno govorimo, drugo delamo. Izkazujemo sočutnost, živimo pa radikalni egoizem.
Jemo bio sladoled, se raztegujemo na obali v vsej svoji porjavelosti in vitkosti, pešačimo, ker skrbimo zase, in vse to nujno pribijemo na svetovni splet. Vse, kar počnemo zase – to pač mora videti ves svet. Perverzije.
Človek, ki se mu je življenje vsaj zadnjih deset let vrtelo po predvidljivih, varnih in sila udobnih tirnicah, zaradi enega virusa pač ne bo sestopil na zemljo. Tudi ne zaradi ene smrti, ene bolezni in ene izgubljene ljubezni. Ne, ni tako preprosto. Zgoditi se morajo mnogo večje in težje preizkušnje, da udobje zamenjamo za častivredno življenje. Ki nedvoumno pomeni omejitev in oddaljitev od pohlepa. Najprej človeka po človeku. Z nadvlado. Z občutkom, celo zakoreninjenim prepričanjem o lastni večvrednosti. Ki pa temelji na materialnem, izključno ekonomskem, s čimer pa je današnji svet okužen bistveno bolj kot z virusom. In potem seveda tudi z užitki razkazovanja, kdo mi smo. In ker imamo, smo – vse. Mar res?
Virus je pravzaprav pokazal, kdo smo. V dobršni meri razvajena bitja. In v veliki meri egoistična, samozaverovana in pohlepna vrsta. Samozaljubljenci, ki se razkazujemo po družbenih omrežjih. Jemo bio sladoled, se raztegujemo na obali v vsej svoji porjavelosti in vitkosti, pešačimo, ker skrbimo zase, in vse to nujno pribijemo na svetovni splet. Vse, kar počnemo zase – to pač mora videti ves svet. Perverzije. Abotnosti. Ki jih ljudje celo kupujejo.
Bili smo samo v svojih najboljših trenutkih empatični, skrbni in razumevajoči – do drugih. Do vsega živega. Tam nekje proti koncu marca, ker se nam je virus posmehoval. Ne bojte se, ne nameravam ga niti malo personalizirati. Ker človek je še vedno tu, pa kakršen koli že. V resnici pa smo asocialni skupki, ki nam je prav malo mar za življenje. Celo lastno. Ali se je v tem času kaj spremenilo? Nič. Bojim se, da se je začetni strah, ki je nakazoval nepredvidljivo, to je negotovo sedanjost in prihodnost, zdaj sprevrgel v jezo. V neizmerno jezo. Se tudi vam zdi, da skušamo teči za vozom, ki je že zdavnaj odpeljal?
Medtem ko si politiki in »antipolitiki« uprizarjajo svoje proslave, ko se strokovnjaki in »nestrokovnjaki« ukvarjajo z virusom in ko državljanke in državljani z boni ali brez počitnikujejo, kot da problemov nimamo, ko je nekaterim še vedno glavna skrb dopust, so nas pristojni, to je NIJZ, dan po državnem prazniku (26. junij je mednarodni dan boja proti zlorabi drog in nezakonitemu prometu s prepovedanimi drogami) mimogrede obvestili o rezultatih mednarodne raziskave, ki je pokazala, da se Slovenija po razširjenosti uporabe konoplje med 15-letniki uvršča v sam svetovni vrh. Na tretje mesto, pred nami sta Bolgarija in Kanada. Toliko o državi. O njenem rojstnem dnevu. In življenju mladih. V taisti državi. To je otrok. A komu mar za otroke?
P. S.: Če vam bo čas dopuščal, preberite o življenju osmerozobega smrekovega lubadarja. Da malo obnovimo in razširimo osnovnošolsko izobrazbo. Je kar zanimivo.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: