Novi svet, nova realnost, nič več ne bo, kot je bilo, poslej bo vse drugače in seveda Kacinov pedigre: »Uživajte, dokler še lahko.« Zdrznila sem se vsakokrat, ko sem ob koncu vladne tiskovne konference zaslišala izreči ta njegov stavek. Odlična sol na rano posameznika, ki je doma, v izolaciji, ki morda z veliko sreče še lahko dela in prejema plačo ali pa samo nemo opazuje, kaj se okoli njega dogaja. In se mu zdi, da ni del tega procesa, da je to neki vzporedni svet, iluzija. Ne, žal, ni. Danes je pamflet, sicer izposojen, »Uživajte, dokler še lahko,« resničen bolj, kot sem si mislila, da je lahko.
Zdaj vem, kaj je nova resničnost. Revščina. In nova resničnost je razgradnja odnosov. Tukaj smo danes.
Jasno, ljudje imamo težavo z užitki. Veliko težavo. Ampak kdo nam je vcepil primarno potrebo po užitku, ki to sploh ni? Neoliberalizem, ki zapoveduje delo in delo, potem pa je nagrada užitek, ki se izkazuje v grobi potrošnji, vključujoč potovanja, izlete, zabave, nakupovanje takšnih vizualnih produktov, ki jih lahko nemudoma izobesimo po sebi. Ja, naj se vidi, da mi pač imamo, in samo v imeti je pravi užitek. Aksiom: samo takšen si v današnji družbi viden in vreden. Mar res? S takšnimi ljudmi se moraš tudi družiti, da si. Perspektiven. Človek današnjega časa. Za sistem. Saj smo že govorili o tem, kako se danes pozdravljamo: »Adijo, pa uživaj.« No, samo vprašajmo se, kako zelo smo indoktrinirani pri vsakdanjih pozdravih. Kaj takšna dobrodošlica sploh pomeni? Že verbalno smo popolnoma povoženi.
Da se ne oddaljim: kaj je ta novi svet? Domnevam, da se nam še ni izrisal do konca, temveč se uresničuje po scenariju najbolj pesimističnih napovedi. Odtujeni odnosi, ekstremna tekmovalnost, boj za preživetje, ki ne izbira sredstev, nebrzdana površnost in seveda – revščina. Kako mislite, da se počuti človek, ki je izgubil službo? Poraženo, ničvredno. Samo tako in nič drugače. 90.118 je bilo do preteklega petka brezposelnih in vsak dan poslušamo nove napovedi, zdaj tudi Fraport Slovenija napoveduje, da ima 120 ljudi odveč. Naj ponovim sliko, ki se nam izrisuje: nova resničnost je revščina. In nova resničnost je razgradnja odnosov. Za oboje pa vemo, kaj prinaša. Ja, in kje so tisti obeti, da bomo po izkušnji epidemije postali boljši ljudje, da se bo nesnaga odplaknila, da nas čaka življenje, kakršno moramo imeti in je potrebno za obstoj človeške vrste?! Optimizem je premalo, premalo za realizem.
Ampak spoštovane bralke, cenjeni bralci. Svet je tudi drugačen. Ko sem vam pred štirinajstimi dnevi tu zaupala, kdo Tija je, ko sem zapisala nekaj drobcev iz življenja najstnice, ki jo je – kakopak – zaznamovalo neznosno otroštvo, ste se odzvali nad vsemi pričakovanji. Zato je hvala premalo. (Tiji ste dali dom in ji omogočili nadaljevanje šolanja. Za vsaj štiri leta je preskrbljena.) Razmišljala sem o tem, kako boste sprejeli zgodbo dekleta, ki potrebuje pomoč, kajti tudi sami imate bržčas veliko težav, vse več je brezposelnih, mladih brez priložnostnega dela in vem, da starši zopet pomagajo že odraslim otrokom, s pokojninami, ki pa so pri večini zelo skromne. Skrbelo me je, ali je moja prošnja za Tijo predrzna. A tukaj se svet ni spremenil, človečnosti ne odplavi en virus, nikakor. Srce je še vedno tu.
P. S.: Zadnjič sem prebrala, kako perverzno je početje, ko ljudje, ki imajo polna usta kaviarja, razlagajo ljudem z okusom po krompirju, kako naj živijo. Prebrala sem tudi to, da je edina pravičnost virusa ta, da ne dela razlik med ljudmi. Prizadene vse enako. Ampak žal to ni res, niti malo ni res. Tudi virus je izbiral. Brezkompromisno. In sem spet prebrala, da je upanje premalo. Res je, potreben je korak, vsakega izmed nas. K prav. In k pravici.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: