Nika Autor: Moramo se naučiti deliti revščino

Film Obzornik 63-Vlak Senc temelji na realnem videoposnetku dveh migrantov iz Bližnjega vzhoda, ki sta s telefonom snemala svojo pot v Evropo. Kako je posnetek prišel do vas?

Posnetek, dolg petdeset sekund, sem prejela v času pred zaprtjem balkanske poti za begunce marca 2016. Posnetek prikazuje vožnjo v podvozju vlaka, ki povezuje Beograd in Ljubljano. V tem času sem sodelovala z Unicefom in Slovensko filantropijo na projektu, ki je v Sloveniji spremljal družine in otroke ter mladoletnike, ki so v državo prišli brez spremstva. Z nami so delili izkušnjo poti in s tem tudi velikokrat fotografije, ki so jih posneli s telefoni. Posnetki so po večini prikazovali pokrajino iz različnih delov poti, tudi prijatelje, svojce, ki so jih na poti srečali in pa različna prevozna sredstva, ki so jih uporabljali. Fotografije skupine prijateljev skrite pod ceradami tovornjakov, v avtomobilih, čolnih in ladjah, fotografije iz avtobusnih in železniških postaj, različnih pristanišč. Nekaj teh fotografij in posnetkov sva skupaj z Meto Krese leta 2017 tudi zbrali in predstavili na razstavi z naslovom S poti. Mobilni posnetek, ki prikazuje potovanje dveh oseb skritih v podvozju vlaka, na nekoč znamenitem vlaku Emona Express, kasneje preimenovanem v Sava Express, ki je povezoval Ljubljano in Beograd v času Jugoslavije, pa je sprožil veliko vprašanj, dilem in ugibanj. Zanimalo me je predvsem, v  kakšnem odnosu stojimo do tega posnetka? Smo sedaj, ko nam je bil predan, njegovi  čuvaji in arhivisti in ali obstaja možnost podati vidljivost takšnemu posnetku? Na kakšen način ga lahko naredimo vidnega in slišanega?

Velikokrat se sprašujem kako je mogoče, da lahko danes množično zasledimo podobe beguncev (v obliki fotografij v časopisju ali na razstavah in filmskih platnih), ki imajo vse zakonitosti antropološke podobe iz začetka 20 stoletja? Antropološka reprezentacijah Drugega iz začetka 20 stoletja, je bila predvsem namenjena zahodnemu pogledu, za utrjevanje večvrednosti in s tem rasističnega diskurza in seveda upravičevanja kolonialne preteklosti.

Zakaj ste se odločili za esejistični pristop?

Kot ustvarjalec imaš nešteto možnosti. Lahko bi poiskala lokacijo, kjer se ti fantje in dekleta krcajo v podvozje vlakov v Beogradu in posnela opazovalni dokumentarec. Lahko bi naredila nekaj intervjujev in napisala novinarski članek o  potovanju mladostnikov  v podvozju vlakov, lahko bi naredili strip ali še kaj, kar bi bilo morda celo bolj primerno za takšno temo. Po izobrazbi sem slikarka, delujem v področju vizualne umetnosti - tekst, film in fotografija pa so mi zelo blizu. Takrat se mi je zdelo, da je medijska krajina podobe poti in migrantov močno zasičena, zato me je začelo zanimati nekaj drugega. Zanimalo me je ali lahko ta tresoč, fragmenitran in nejasen posnetek umestimo v že obstoječo kanonizirano - torej sprejeto in reproducirano - zgodovino podob, ki prikazujejo vlake, popotovanja. Ima takšen posnetek sploh pravico do te zgodovine in vpisa v njo?

Projekt je bil ustvarjen za mednarodni umetnostni bienale v Benetkah. 

Tako je, razstava beneškega bienala je nosila naslov Novicam se ne odpovemo!. Sestavljena je bila iz filma, serije fotografij in knjige. Gradili smo na treh elementih, projekt ni bil nikoli mišljen izključno kot film, ki bi ga pošiljala na festivale. Razstava je bila predstavljena na treh različnih krajih – Benetke, Dunaj, Ribnica – in v treh različicah. Film Obzornik 63 je tudi mišljen v tem smislu, da deluje v prostoru z drugimi elementi, ki gledalca nagovarjajo ali mu poskušajo približati tematiko, s katero se film ukvarja. Enako tudi knjiga ni spremljevalni katalog, temveč gre za zbirko teoretskih, esejističnih, vizualnih in literarnih intervencij posameznikov, ki delujejo na omenjenih področjih. Osrednja tema knjige so angažirani film, potovanje, begunstvo, vlaki. Podobno kot film je tudi knjiga na nek način fragmentirana, intervencije niso zložene hirearhično, vsaka zase je samostojno delo. Projekt Novicam se ne odpovemo je izdelan z namenom delovanja v širšem polju. Rada bi poudarila, da je Obzornik 63 kolektivno delo Obzorniške Fronte (OF), tokrat v zasedbi Andreja Špraha, Cirila Oberstarja in Andreje Hribernik. Avtorsko glasbo pa naredil odličen skladatelj Matevž Kolenc, globoki in markantni glas nam je posodila krasna Pia Nikolič. 

Obzornik 63 ima, kot se za obzornik spodobi, več vsebinskih poglavij. 

Začetek filma, prvo poglavje postavlja v ospredje sam izum filma. Eden izmed prvih dokumentarnih posnetkov  v zgodovini filma sega v leto 1896, ko sta brata Lumier posnela prihod vlaka na železniško postajo. Ta posnetek spremlja tudi slaven mit. Gledalci, ki so si film prišli ogledat v projekcijsko dvorano, bi naj igro svetlobe in senc na filmskem platnu, ki je prikazovalo prihod vlaka na železniško postajo, zamenjali za pravi vlak in prestrašeni zbežali iz dvorane. Naslednje poglavje poskuša stroj-vlak razumeti kot stroj, ki je poleg tega da je popolnoma spremenil prihajajoče stoletje, popotnikom ponujal nekakšno predfilmsko izkušnjo. Okna kupeja vlaka svet oukvirjajo na podoben način kot filmsko platno. Tretje poglavlje raziskuje, kateri filmi v filmski zgodovini so upodabljali ježo v podvozju vlaka in na kakšen način, slapstick komedije z Charliem Chaplinom in Busterjem Keatonom, so obsatajale veliko prej kot dramatični akcijski prizori vožnje v podvozju vlaka. Četrto poglavje nas pripelje do filmov, posnetih v Jugoslaviji, ki so upodabljali vlake. Prvi filmi so vlak prikazovali kot simbol sreče, upanja, potovanja drugam, na boljše. Tak je bil film Veljka Bulajića iz leta 1958. Vlak brez voznega reda, ki je filmu dal naslov, je kmete iz nerodovitne in med drugo svetovno vojno razdejane Dalmatinske Zagore prepeljal v rodovitno Slavonijo, medtem, ko nam Papičev film z naslovom Specialni vlakovi  prikazuje vlake, ki so v organizaciji republiških zavodov za zaposlovanje na delo v Nemčijo vozili jugoslovanske delavce. Ti pa so pripovedovali bridke zgodbe tega, kaj vse puščajo za sabo, družine, hiše, prijatelje, brezposelnost in revščino. Peti del tako v formi kot v vsebini preseka z prejšnjimi poglavji, gre za observacijske posnetke iz železniške postaje v Beogradu, ki je postala eno največjih zbirališč beguncev, ki čakajo na boljši jutri in možnost prihoda v EU.

Ko imaš na drugi strani kamere osebo ali skupnost, ki je v odnosu do tebe v bolj ranljivi poziciji oziroma depriviligiranem položaju, je prvo pravilo osnovno medsebojno spoštovanje, poslušanje in razumevanje. Nekdo, ki se ukvarja s takšnimi temami, mora imeti to vedno v mislih.   

Posnetki so prikazani v dveh ravninah, ozadju in majhnemu platnu pred njim. Zakaj?

Ker so v filmu Obzornik 63 uporabljeni posnetki iz obstoječih filmov, bi za njihovo uporabo morali plačati avtorske pravice. Ker za to ni bilo sredstev, si je bilo potrebno nekaj izmisliti. Nezmožnost direktne uporabe osboječih posnetkov bi načeloma lahko bilo razumljeno kot pritisk na proces ustvarjanja, a zame je to pomenilo obratno, kreativno iznajdbo nove forme. Forme, ki bi ustrezala zahtevam uporabe materiala, ki je zaščiten z avtorskimi pravicami. Hkrati ta situacija prav tako odpira vprašanje o osnovnih pravicah do podob, ki smo jo tudi vključili v sam obzornik. Moje mnenje je, da bi podobe morale biti dostopne in odprte. Razumem jih kot  skupno znanje in skupno zgodovino. Forma, ki sem si jo zamislila, nakazuje na fragmentirano, iztrgano, razcefrano podobo, ki ponovno sovpada s fragmentirano naravo samega obzornika. Projektor sem usmerila v steno in pred njim izrezala le mali košček papirja, na kateraga sem izostrila projecirano podobo. Vidimo sicer celo sliko, ki jo oko poveže v celoto, a ker je ozadnje zamegljeno in je izostren le delček podobe na koščku papirja, gre tehnično in pravno za citiranje kadra v kadru iz izrezka iz sekvence.

Mladi, s katerimi ste se srečevali, so prostovoljno delili svoje zgodbe s poti, ki je za njimi. Čeprav so izkušnje težke, se zdi, da si želijo biti slišani? Kako težko je biti posrednik tako občutljivih pripovedi?

Ko imaš na drugi strani kamere osebo ali skupnost, ki je v odnosu do tebe v bolj ranljivi poziciji oziroma depriviligiranem položaju, je prvo pravilo osnovno medsebojno spoštovanje, poslušanje in razumevanje. Nekdo, ki se ukvarja s takšnimi temami, mora imeti to vedno v mislih. Seveda spoštovanje ne reši zagat, ki spremljajo takšno produkcijo, torej ustvarjanje in reproduciranje razmerja moči.  Zagotovo pa je prvi predpogoj za spoštljivost dobro srce.  Drugi, da nisi oportunističen v takšni produkciji, torej da v takšne odnose ne vstopaš zaradi naročnika in njegovih potrebe ter tretji, ki je neizogiben, osnovna razglednost, osnovna vizualna pismenost oziroma poznavanje zgodovine ustvarjanja podob. Naj povem, da so se s temi vprašanji zelo intenzivno ukvarjali mnogi umetniki, ustvarjalci, teoretiki, tudi razna gibanja, že v začetku 50. in 60 let 20. stoletja in razvili ter zavzeli drugačne načine in startegije ustvarjanja reprezentaciji osebe ali skupnosti. Velikokrat se sprašujem, kako je mogoče, da lahko danes množično zasledimo podobe beguncev (v obliki fotografij v časopisju ali na razstavah in na filmskih platnih), ki imajo vse zakonitosti antropološke podobe iz začetka 20 stoletja? Antropološka reprezentacijah Drugega iz začetka 20 stoletja, je bila predvsem namenjena zahodnemu pogledu, za utrjevanje večvrednosti in s tem rasističnega diskurza in seveda upravičevanja kolonialne preteklosti.

Kako to rešujete na terenu? Na primer v Beogradu?

Z ljudmi ustvarim odnos. Mislim, da je to najbolj pomembno, imeti osnovno spoštovaje do človeka na drugi strani. Razmišljati o tem, kako prikazuješ situacijo in ne kritiziraš, stereotipiziraš, iz ljudi ne ustvarjaš žrtve.

Na kakšen način? 

Bom odgovorila kar na konkretnem primeru. Gradbeni sektor, ki je v Sloveniji zaposloval okoli 70.000 tujih delavcev, je v letih 2010/11 propadel in s tem za sabo pustil dolgove, ustavljeno gradbeno dejavnost ter izkoriščene in neplačane delavce. Večina zaposlenih delavcev je prihajala iz prostora bivše skupne države. Medtem ko je država nemo opazovala izkoriščane, podplačane, neplačane in ponižane delavce, so ti  zahtevali boljše pogoje življenja, plačilo neizplačanih plač, prispevkov, enake možnosti itd.  Vsi smo za to vedeli in vsi smo jih gledali v poročilih, prispevkih, ter brali njihove zgodbe v medijih. Bili so tipični, šolski primer viktimizacije skozi reprezentacijo, torej procesom ustvarjanja podob. Recimo, v živo se spominjam izjave nekega delavca, prikazana je bila na televiziji. Delavca so postavili pred propadajočo stavbo in mu namenili minuto za izjavo. Delavec je v kamero povedal, da je lačen in da so lačni tudi njegovi otroci. Takšna izjava seveda pritiska na čustva gledalca, nihče noče biti lačen, hkrati pa o situaciji izkoriščanja gradbenih delavcev ne pove veliko. Vseeno nekoga, ki do potankosti pozna mehanizem izkoriščanja, ki se je v podjetju dogajalo, lahko vprašamo tudi kaj drugega, kot, če so njegovi otroci in on sedaj lačni? V naslednjem kadru smo lahko več minut poslušali strokovnjaka iz področja človekovih pravic, ki nam je razložil, kako je bil ta delavec iz prejšnjega kadra izkoriščan. Ta izkoriščani delavec, s filmskimi sredstvi (montažo, kadriranjem in izrezovanjem) ni bil predstavljen kot človek, ki je pred kamero obravnavan kot subjekt, sposoben jasne artikulacije mehanizmov izkoriščanja. Te nam je moral v  naslednjem kadru razložiti teoretik, profesor iz ene od univerz. Obenem pa se mi zdi tovrstno predstavljanje zgodb žaljivo do gledalcev, ki se  jim s filmskimi sredstvi narekuje počutje in mišljenje.

Migracije so bile že od nekdaj priljubljena tema politike, sploh desne, ki si tako nabira volilne točke.  Politika potrebujejo Drugega, ki ga kriminalizira. Veliko let so to bili izbrisani, pa Romi, pa delavci, pa samske ženske, pa potem begunci in istospolno usmerjeni, itd. Razumeti moramo da smo to mi vsi. Tukaj niti ne gre za neko kvazi prepričanje te politike, je le preračunan mehanizem, ki pritiska na najbolj nizkotna čustva človeka in ki tudi deluje.

O izkoriščanih delavcih iz Vegrada ste nato sami posneli dokumentarni film?

Eden od zaposlenih v Vegradu je bil Armin Salihović, moj dragi prijatelj. Pocukal me je za rokav z idejo, da bi posneli film, ki bi prikazoval njihovo zgodbo. To smo tudi naredili. Armina, Esada in Aigul, glavne protagoniste sem spremljala dobro leto. Armin, Aigul in Esad nas v enem letu njihovega življenja popeljejo skozi posamezne zgodbe in specifična področja dela (aktivizem in gradbeništvo), polne ljubezni in boja. Takrat se mi je zdelo nujno, da poskušamo intervinirat v obstoječi diskurz viktimizacije delavcev in skupaj z njimi (v poskusu oživitve ideje Chris Markerja in Grupe Medvedkin) posnamemo film. Tako je nastal film V deželi medvedov, kjer so oni narekovali snemanje, montažo, kadriranje itd. Pustiti kameri, da beleži realnost, ki se odvija nepričakovano in neulovljivo, pustiti, da ljujde pred kamero povedo toliko, kolikor si želijo. Zelo preprost pristop. To  je nekaj, kar je neizogibno, ko delaš z  ljudmi in si želiš medsebojnega spoštovanja ter hkrati poskusa razbijanja odnosa moči in hierarhije. 

Vlak je nekaj, kar naj bi povezovalo, posnetek pa kaže ločevanje. Zakaj se vam zdi pomembno, da migrante vključujemo v družbo?

Menim, da nimamo izbire, torej ljudi preprosto ne moremo več zapirati v zbirne centre, jih puščati v brezpravnih situacijah in jim nastavljati rezilnih žic! Kateri del telesa naj si z njo prerežejo? Ko slišim, da nimamo dovolj sredstev, bogastva, kapacitet, ki bi jih lahko delili z drugimi, mu odgovorim, da se potem moramo naučiti deliti revščino. Čeprav sem v prvi vrsti pristaš sistemskih rešitev, pa vedno bolj mislim, da se moramo aktivirati tudi  kot posamezniki, individualno, zasebno in nenazadnje tudi intimno. Delit košček tega, kar imamo. Če ne moremo distribuirati in delit bogastva, pa dajmo deliti revščino.

Kjer ima večina svojo lastno hišo in košček zemlje?

To se mi zdi prva stvar, ki bi jo lahko leta 2016, ko se je zgodil večji prihod beguncev, naredili. Ljudje so spali na mrazu, na tleh, v smrdljivih in umazanih humanitarnih šotorih, medtem ko smo lahko iz teh šotorov gledali na ogrevane hiše s tekočo vodo. Migracije so bile že od nekdaj priljubljena tema politike, sploh desne, ki si tako nabira volilne točke.  Politika potrebujejo Drugega, ki ga kriminalizira. Veliko let so to bili izbrisani, pa Romi, pa delavci, pa samske ženske, pa potem begunci in istospolno usmerjeni, itd. Razumeti moramo da smo to mi vsi. Tukaj niti ne gre za neko kvazi prepričanje te politike, je le preračunan mehanizem, ki pritiska na najbolj nizkotna čustva človeka in ki tudi deluje.