Torej, na podlagi temeljitih poročil iz različnih držav o sledenju stikom SZO trdi, da je prenos virusa s človeka, ki je okužen, a ne razvije simptomov, zelo redek. Še vedno pa velja, da oseba virus lahko širi, nekaj dni preden dobi prve simptome. Kakor pri denimo gripi.
Ali druga udarna novica: raziskovalci s harvardske medicinske fakultete na podlagi satelitskih posnetkov, ki prikazujejo prepolna parkirišča bolnišnic v Wuhanu, že avgusta 2019 sklepajo, da se je pri njih virus širil mnogo prej, kot so bile kitajske oblasti pripravljene to katastrofo priznati, kar je seveda povzročilo neslutene izgube. Življenj. Socialne varnosti. Popolno izgubo družbene podstati. Katastrofo po virusu, kar so že na začetku epidemije opozarjali mnogi. Češ da je virus, z vidika zdravstva, neznaten problem, kajti ko se bo polegel, se bo pokazala vsa razsežnost opustošenja, gospodarskega, za katerega pa deset let ne bo dovolj, da si opomoremo.
Mar se tudi vam zdi (in to tudi doživljate), da se nam danes dogaja naslednje: v že slabih ljudeh se je zdaj poglobilo tisto najslabše, ko njihove najnižje strasti bruhajo na plan, in ja, da se je v dobrih, kakovostnih posameznikih prebudilo še boljše?
Se spomnite teh napovedi? Pa smo si mislili, saj to se ne more zgoditi, dva ali tri mesece karantene, zaprtja javnega življenja, pač ne more povzročiti gospodarsko-družbenega sesutja. Nove črne luknje. Ja, natančno to se je zgodilo. In kam bo svet šel naprej? Kako globoka je črna luknja? Ali je za vse to res kriv virus? Ne, nikakor, vsekakor pa je odličen izgovor za marsikaj in marsikoga.
Kako živi smo danes? Kdo smo po virusu? Zagotovo se je strah usedel v vse nas. Globoko v nas. Prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, profesorica sociologije na FDV, je oni dan povedala izjemno pomembne stvari o trenutnem dogajanju v slovenski družbi in o strahu, ki hromi človeka. Najprej v povezavi s službo, ta zdaj najbolj preveva slehernika in nosi neslutene posledice: da se človek v skrbi za ohranitev dela popolnoma podreja, da »pozabi« na osnovna etična merila, da brezkompromisno izpolnjuje navodila ter naloge in da dela pretirano, čez vse svoje zmožnosti – vse v skrbi za lastno ohranitev. Izpostavi tudi nesmiselnost osemurnega delovnega časa, ki je v Sloveniji še vedno aksiom, dasiravno odlične prakse iz tujine dokazujejo, da je skrajšani delovni čas bistveno bolj učinkovit. A opozori na današnji ekonomski sistem, ki temelji na neenakopravnosti ter na velikih socialnih razlikah in zdi se, da ga je virus samo še dodatno nahranil.
Še pred koncem epidemije je tudi povedala, da nas virus ne bo spremenil, kajti družba se ne spreminja čez noč. Ja, seveda, hitro jo lahko spreminjajo samo tisti, ki imajo vzvode moči v svojih rokah. In prav to tudi počno, kar vidimo in občutimo. Ampak tisti, ki jih nimajo, pa jo tudi lahko (in morajo), samo da korak za korakom. V pravo smer. V družbo pravičnih.
Mar se tudi vam zdi (in to tudi doživljate), da se nam danes – v prostoru in času, v tem novem svetu, ki je v svojem optimizmu že potonil – dogaja naslednje: v že slabih ljudeh se je zdaj poglobilo tisto najslabše, ko njihove najnižje strasti bruhajo na plan, in ja, da se je v dobrih, kakovostnih posameznikih prebudilo še boljše? Bo zmagala svetloba nad temo? Bomo pred svetlobo mižali ali se bomo z njo pogumno soočali ob vzponu? Vredno je. V svet, ki je edini mogoč.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: