Spomnimo: otroke so ji odvzeli, ker naj bi onemogočala stike z očetom, bivšim možem. Od takrat jih ni več videla. Bili smo v šoku in še vedno smo, kajti na dan prihajajo nove podrobnosti, dasiravno mama ne sme govoriti z mediji. Spomnimo: sodni izvršitelj je ob prisotnosti štirih socialnih delavk, štirih policistov in še dveh pomočnikov po mučnem štiriurnem postopku dejanje – na zahtevo sodnice okrožnega državnega sodišča v Ljubljani – tudi izvedel. Čeprav je izvršitelj med postopkom – ko so otroci skušali zbežati iz hiše ter predirljivo jokali in vpili na pomoč – klical pristojno sodnico in želel prekiniti mučno izvršbo, je brezkompromisno zahtevala dokončanje dejanja. 

Kdo izvaja nadzor nad delom CSD? Ali se res premnogokrat primer konča z zamahom roke in pojasnilom, da so starši neurejeni, sokrivi, manipulativni? Kaj pa otrok? 

In so ga – dokončali (pravilnost postopka ministrstvo za pravosodje še vedno preverja?!). Vas spet vprašam, si predstavljajte, da ste vi eden izmed teh otrok? Odvetnica Nina Zidar Klemenčič je tedaj pojasnila, da je bil način odvzema otrok povsem neprimeren, »izvršitev dejanja na takšen način je opravičljiva samo, če starši ogrožajo zdravje in življenje otrok, kar pa v tem primeru ni razvidno«.


Zdaj berem javno pismo znanke prizadete družine, ki je izpovedala svoje videnje dogajanja. Od tega, da so starši visokoizobraženi, da so živeli v Kanadi, da so se po vrnitvi v Slovenijo partnerski odnosi spremenili. Oče je bojda potreboval osebni mir in si je zato najel svoje stanovanje, k družini, ki je torej bivala na drugi lokaciji, je prišel občasno. Mama je bila s tremi otroki večino časa sama. Razumljivo, da je bila ob doječih se dvojčkih in še enem otroku vse bolj izčrpana, medtem je tudi hudo zbolela. 

Ko so se pred tremi leti starši razšli, so bili določeni očetovski stiki z otroki, a ti niso želeli k njemu. Zakaj? Najbrž najbolje vedo starši, ali vedo, ali to razumejo tudi strokovne delavke/delavci? Oče je 42-krat prijavil umanjkanje stika z otroki. Ali je res nemogoče razumeti, da nočejo k očetu? Mar se res smejo ves čas izgovarjati na manipulativno mamo, ki se menda hoče maščevati bivšemu možu? Mar je res glas otroka vedno znova preslišan? Pa kdo tukaj manipulira?

Foto: Esthermm/Shutterstock

V uredništvo smo prejeli pismo Onine bralke. Bivši mož je nad njo in hčerko izvajal hudo psihično nasilje. Dolgo je molčala, upala na najboljše, dokler ji ni mama nekega dne rekla, da zdaj je pa tega res dovolj. Očitno je, da ima njen bivši mož težave, kajti brez norega vpitja se dan nikoli ni končal. Ko se je vrnil iz službe, je bilo vedno kaj narobe, vsakič znova je našel izgovor za obračunavanje z njo in hčerko: ni bilo dovolj pospravljeno, kosilo ni dobro, hči je nevzgojena, nesramna, neurejena, za kar je seveda kriva mama. Velikokrat, ko se je začelo vpitje, se je hčerka skrila pod posteljo, nekajkrat pa zbežala k babici v spodnje nadstropje. 


Ko sta se pred dvema letoma ločila, deklica ni želela k očetu. V joku je vsakič znova prosila mamo, naj je ne da očetu, ker se ga zelo boji. A je šla, ker je morala, na silo, kajti grozil je s popolnim skrbništvom nad hčerko. In hodi. Zdaj je prek pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) tudi dosegel, da bo odslej še več pri njem. Deklica je v hudem krču, začela je spet lulati v posteljo (tudi pri očetu), razvila je tike, zapira se vase. Ponavlja, da se očeta boji. V hudi stiski se je zaupala svoji učiteljici. Povedala ji je še več, česar mama doslej ni vedela. Zato se je ponovno obrnila na CSD. Oče seveda stiske hčerke zanika. Imeli so skupen posvet, na katerem so skušali bivša zakonca »umiriti«, očetu so tudi predlagali, naj se vključi v program za nenasilno komunikacijo, a je odklonil. Odklonil! Je s tem primer končan za CSD? Upam, da ni.

CSD ni absolutna državna tvorba, ali pač je? Je država v državi? Ampak otrok, vsak sleherni otrok ima neodtuljivo pravico do življenja. Ki si ga ne izbere sam. Zato je tukaj država z vsem svojim aparatom, ki mora otroka brezpogojno obvarovati. In ga slišati. In ga obravnavati kot polnopravnega člana družbe. Pa ga ne. In to je ta nevzdržna slovenska realnost.