Robert Klun, slovenski arhitekt, ki osvaja arabski svet: Tu je nemogoče mogoče

V njegovem ustvarjalnem opusu ne manjka povezovalnih elementov tako stilov kot oblik, zato ni naključje, da je bil s svojim projektantskim in arhitekturnim birojem Magnet Design izbran, da ustvari čudež sredi puščave, paviljon, ki priča o lepotah in dragocenostih naše države. Številni Slovenci so se čez praznike odpravili v Dubaj poiskat navdih v prečudovitem markantnem in inovativnem paviljonu, ki zaznamuje vhod na področje trajnosti ene najimenitnejših svetovnih razstav Expo 2020 in poteka do 31. marca 2022. Naša ekipa pa je navdih našla v zanimivem sogovorniku, ki živi med dvema celinama, in sicer Evropo in Srednjim vzhodom. Dubaj, Džeda in Riad so mesta, ki so Robertu Klunu prirasla k srcu. Ne le, da z arabskim svetom sodeluje že osmo leto, v svetu vročega peska in neskončnega sonca se počuti zelo domače. Arabci so topli, iskreni in odprti, pravi Klun, ki ravno s projektom paviljona odpira poti številnim, ki iščejo priložnosti izven meja domovine. Res je, Slovenci žarimo. Tudi na vročem arabskem soncu. 

G. Klun, o vas beremo zadnjih nekaj let. Ste arhitekt, oblikovalec, ustvarjalec in predvsem človek globoke vere. Kako bi opisali sebe? Kdo je Robert Klun?

Verjetno sem svetovljan, zaljubljen v Slovenijo, v našo kulturo in v sam enovit prostor, ki ga podpiram in promoviram po celem svetu. Predvsem to zmorem in znam preko svojega ustvarjalnega dela, ki je soustvarjanje projektov in arhitekture. Torej sem se priučil znanj in vede, ki povezuje pravzaprav vse segmente življenja. Naše bivanje ni umeščeno v naravo, pač pa so naši prostori del narave, in po njej se zgleduje. Naravni procesi, cikli in samo opazovanje gibanj vode, leta ptice in vrtinčenja peska v puščavi tik pred viharjem me nagovarjajo na poseben način. Prek njih spoznavam oblike in naravne procese dogajanj. Nekateri pravijo, da ko mi je najtežje, pokažem še več, kot je možno. Drugi me vidijo kot romantika ali človeka, za katerega ni meja. Verjetno vse drži in še veliko več. Predvsem skušam biti dober človek, širiti skušam pozitivnost, dobro energijo in to vdihovati v vse okrog sebe. Baje sem veliko nasmejan, drži, rad imam življenje, ki ga jemljem po svoje. Iščem svoj zapis, svojo identiteto. Na svoj način povezujem mozaik življenja in verjetno sem predvsem velik garač, s podtonom, da kar koli že počnem, pri tem uživam, saj se v delu odkrivam in se obenem zabavam. Uživam življenje s polno mero. 

Arabski svet mi je dal krila. In ko sanjaš nemogoče, čeprav pri meni nemogočega ni, v arabskih državah to zaživiš. 

Vera premika gore, pravijo. Kako vam je uspelo domisliti tako lep in graciozen, obenem pa močan koncept, ki je zmaterializiran v oblike paviljona, ki sestavljajo ribniško sito, gozd in vodo.

Tri komponente, ki sem jih zasnoval in izbral za koncept slovenskega paviljona za Expo 2020 v Dubaju na letu v Savdsko Arabijo leta 2019, so plod dolgoletnega dela, raziskovanj in študiranja. Projekte, ki jih razvijamo v našem biroju Magnet Design - Robert Klun arhitekti in oblikovalci, vseskozi poizkušam povezovati z jasno funkcionalno zasnovo in močno identiteto. Želim, da imamo konceptualne projekte, ki zadovoljujejo naše naročnike, in ko se srečaš z izzivom za Slovenijo, za naše ljudi, je to posebej zahtevno. Ko danes gledam nešteto nasmejanih obrazov tistih, ki me poznajo, in vseh, katerih nisem poznal, kako uživajo, kako se jim riše veselje na obrazih, vem, da prinašam z našimi projekti radost in zadovoljstvo. Pravijo, da teh oblik in energije (paviljona) ne bodo nikoli pozabili. 

Kaj je za vas arhitektura? Nadgradnja nečesa več?

Arhitektura je in mora biti za ljudi. Tako jo jaz vidim. Arhitektura je verovanje, je življenje. S tem jezikom pišem, rišem zgodbe, ki osrečujejo ljudi. Včasih zaposlene, včasih družino in prijatelje, včasih predsednike in šejke pa tudi povsem preproste ljudi, kot v primeru Expa v Dubaju. Pravijo, da imamo arhitekti največji strah pred praznim listom papirja. Verjetno bo držalo, ker nas čustva, ki jih narišemo, ves čas držijo budne in zbrane, kar nam omogoča, da linije in detajle izrišemo in naredimo boljše. V mojem primeru paviljona so to elementi vode, lebdečega zelenega srca - gozda in lesa v lesenem senčniku, kamor sem vrisal svoje korenine, torej Ribnico z ribniškim sitom. Kompozicija, ki je najprej trajnostno zasnovana in funkcionalna, zaživi pod vročim soncem. Proporci jo naredijo vidno in privlačno, orientacija nas zapelje. 

V arabski svet ste ponesli tako les kot gradbeni material kot tudi zelenje, ki je v puščavi luksuz. Zares drzna vizija.

Kot sem na začetku povedal, me vseskozi kliče nedostopno, neosvojeno. V arabskih deželah sem z mojimi neverjetnimi sodelavci naredil res lepe projekte. Štiri projekte hotelov, opremljene v celoti iz naših slovenskih delavnic, z našim materialom, lesom. Zasnoval sem čudovito posestvo za kraljevo družino Al Rashed, presegel vsa pričakovanja in se res ogromno naučil. Arabski svet mi je dal krila. In ko sanjaš nemogoče, čeprav pri meni nemogočega ni, v arabskih državah to zaživiš. S trdim delom, znanjem in pametjo prehajam čez ovire, da se lahko resnično pohvalimo s temi dosežki.

Ko smo zmagali na natečaju Expo v začetku leta 2019, se je pravo delo in odkrivanje šele začelo. Vedel sem namreč, da les ni priznan kot gradbeni material v arabskem svetu. V mojem projektu pa je bil prav les glavna komponenta in moj podpis. Namreč, že več kot dve desetletji skupaj z najboljšimi slovenskimi strokovnjaki raziskujem gradnjo in kompozicije v lesu. Verjetno sem bil prvi arhitekt, ki je v Ljubljani že leta 1999 naredil stanovanjski dvojček iz kompozicij celuloze, naravnih materialov in lesa in vse oblikoval v moderno zasnovo. Predvsem pa smo naredili odlično, zdravo bivanje v teh čudovitih objektih. Danes razvijam hibride, kjer se lesu pridruži akumulacijski sklop, jeklo, beton. In tako je tudi s paviljonom. 

Prostor je sam po sebi mrtev, okamenel zapis časa. Ko v prostor postavimo akterje in uporabnike, ta dobi Življenje. Zaživi. Neverjetno je na primer priti v prostore, ki si jih oblikoval in izvedel, kjer ti po več mesecih uporabe zaposleni predajo pohvalo in povedo, da si naredil nekaj dobrega. Takrat to pomeni še več kot mednarodna priznanja.  

Les je bil torej kot gradbeni material velik izziv?

Ker je bil les res neverjeten izziv, predvsem pa je bila zahtevna uskladitev projektne dokumentacije, izdelava vseh projektov najprej za koncept dizajna in potem pridobitev gradbenega dovoljenja za paviljon, smo zares iskali razne rešitve. Danes nam je veliko lažje in kar je najbolj pomembno, znanje prenašamo med ostale države Zaliva, v Kraljevino Savdsko Arabijo, Katar … Ne smem pozabiti omeniti, da je bila zelena fasada oz. zelenje paviljona prav tako velik izziv. V res vročem podnebju potrebuješ načine, kako ga uporabiti in vse skupaj zasnovati trajnostno. Iz tega prvega koncepta smo danes že na tretji zasnovi oz. konceptu, ki je vedno boljši in bolšji, naše delo pa ima zdaj prav posebno poglavje, ki ga imenujem »Water managment Solutions by Magnet Design«. Naše zasnove niso primerne več zgolj za vroči arabski svet, ampak tudi za nas, za Slovenijo, Evropo … 

V arhitekturi se prepletajo čustva s čutenji, občutki z željami in mogoče z nemogočim. Za vas se zdi, da vas privlači nemogoče.

Dobro ste opazili, o tem sem spregovoril že v uvodu. Nemogoče oz. »ne« pri meni ne obstaja. Gre predvsem za način in izpeljavo, ki jo narediš z leve, desne, od spredaj. Včasih je potrebno narediti korak nazaj, arhitekti to zelo dobro vemo, da se najde prava rešitev. Moraš imeti trdo kožo, da preneseš vse pritiske in obvladuješ čustva. Čeprav, če sem iskren, me velikokrat preplavijo in se obnašam kot človek. Tisti, ki občuti, ki ga skrbi in ki išče rešitev. Zato je moja arhitektura posebna, samo moja. Veliko čustev, predvsem vseh pet čutil vseskozi vključujem v naše projekte in delo. 

Za projekt slovenskega paviljona ste prejeli kar tri mednarodne nagrade, tudi prestižno Architecture MasterPrize, ki jo podeljujejo v Los Anglesu. Kakšni občutki so se vam porodili ob imenovanju, saj gre za izreden dosežek?

Neverjetno, ja. Od nekdaj sem rad prejemal priznanja in to radost delil z okolico. Ko dobiš tako velika priznanja v Evropi, Ameriki, ko predavaš v Srbiji, študentom na Fakulteti za Design, je delo res v ponos. Ne samo meni, vsem mojim tako v biroju Magnet Design kot v Klun ambientih, kjer izdelujemo najboljše dizajne in sedežne garniture, nagrade pomenijo ponos in hkrati odgovornost. Konec koncev te priznanja obogatijo in ti podajo roko, da se dvigneš po naporu in se trudiš še bolj. Vsa tri mednarodna priznanja, ki smo jih prejeli za projekt paviljona na Expu 2020 so priznanja za trajnostni pristop in oblikovanje, za doprinos k zeleni arhitekturi in zdravemu bivanju v naših objektih.

Žal pa lahko ponovno potrdim, da slovenski mediji in sami naročniki nimajo enakega odnosa do našega dela. Bili smo le bežno omenjeni na največjih televizijah, kjer pa je razlog seveda globlji. Namreč, naše delo ni plačala niti država, niti izvajalec, na katerega so po letu dni dela z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo prenesli obvezo plačila, tako da smo prav za novo leto vložili ustrezne tožbe in bomo žal iskali izterjavo preko sodišč. Žalostno, zelo, po drugi strani pa me to gradi, me dela močnejšega in še bolj pokončnega.

Iskreno pa sem seveda najbolj vesel sporočil in klicev ljudi, ki tako ali drugače pohvalijo naše delo, predvsem pa uživajo v naših »svetih prostorih«. 

Zdi se, da prostor v vaših kreacijah diha drugače. Kako sami dojemate prostore, da vam iz njih uspe narediti tako izjemne stvaritve?

Prostor je sam po sebi mrtev, okamenel zapis časa. Ko v prostor postavimo akterje in uporabnike, ta dobi Življenje. Zaživi. Za njih, za vse nas se vseskozi, 24 ur in sedem dni v tednu borimo, odkrivamo in se učimo, da ustvarimo nasmehe in srečo v očeh uporabnikov prostorov. Neverjetno je na primer priti v prostore, ki si jih oblikoval in izvedel, kjer ti po več mesecih uporabe zaposleni predajo pohvalo in povedo, da si naredil nekaj dobrega. Takrat to pomeni še več kot mednarodna priznanja. 

Kraljevina Savdska Arabija je poseben svet, svet, ki ga moraš najprej spoštovati, razumeti in se z njim povezati. Na klasičen evropski, slovenski način nimaš česa početi tam. To so videli številni poslovneži, ki sem jih peljal tja. 

Kakšni so obeti za Slovence v Dubaju? Se boste preselili tja?

Sam se zagotovo ne bom selil v Dubaj, saj ni potrebe, če si tam vsak mesec. Dubaja sem se dolgo izogibal in se usmerjal v Riad, Džedo, Damam, Kobar, torej v savdska mesta, ki so bolj primarna in naravna. A ko se povežeš z Dubajem, ko tam delaš, ko zanje postaneš »slavni arhitekt slovenskega Paviljona« in ko te povabijo na svojo televizijo, takrat ti Dubaj priraste k srcu. Je poseben, je unikaten, kot poizkušam biti sam. Ima neverjetno energijo in širino. Za vsakogar se tam najde neverjetno veliko možnosti in to je tisto, kar me navdušuje. A še vedno je Savdska Arabija moj prvi izbor, predvsem zaradi ljudi, čudovitih posameznikov, ki so postali res pravi prijatelji. Se pa ne mislim ustaviti samo v teh najbolj opevanih arabskih državah. Željo imam, da bi projektiral v vseh zalivskih državah in v vsaki pustil svoj pečat, tako v Iraku, Siriji in Jemnu kot tudi v afriškem svetu, ki je, ko si enkrat v Džedi, samo skok preko Rdečega morja. 

Imate kakšen nasvet za Slovence, ki se kot vi želijo uveljaviti v Savdski Arabiji? 

Kraljevina Savdska Arabija je poseben svet, svet, ki ga moraš najprej spoštovati, razumeti in se z njim povezati. Na klasičen evropski, slovenski način nimaš česa početi tam. To so videli številni poslovneži, ki sem jih peljal tja. Praktično nikogar izmed njih ni več tam. Savdska Arabija je daleč največja zalivska država. Ima dve sveti mesti, Meko in Medino. Obe imata najbolj noro energijo, ki si je ne moreš predstavljati, dokler nisi tam in je ne doživiš. Savdska Arabija ima nepopisane sklope, ima vizijo in ja, ima nekaj, kar me privlači.

Kakšno pa je življenje evropske ženske v arabskem svetu? Lahko tujke tam zacvetimo ali je okolje v resnici pretirano omejujoče?

Zagotovo je bilo v preteklosti vsem evropskim damam v Kraljevini Savdski Arabiji težko. Živeti v zlatih kletkah, med štirimi zidovi in čakati moža, je nekaj, kar si odprta družba težko predstavlja. A arabski svet in Savdska Arabija se spreminjata. Močno. V kraljevini je danes drugače. Odpira se svet, ki ga poznamo, in ambicije so več kot izziv in zanimive. Projekti, vile, sama mesta gredo v smeri odprtosti in povezanosti moderne družbe.