Ostani doma, navodilo, ki je bilo eno prvih spremljevalcev epidemije covida-19, je razblinilo še zadnje mite o kakovosti bivanjskega prostora povprečnega Slovenca. Medtem ko so nekateri fotografirali pomladno cvetje skozi okna svoje delovne sobe, hvaležni za upočasnjen ritem vsakdana, so se drugi v prostoru, v katerem sobiva celotna družina, cikcakasto umaknili k oknu mimo treh omar in dveh miz, da bi si ogledali čudovito podobo bližnje – toplarne.
Zadnjih trideset let pot do stanovanja v Sloveniji temelji na družinski solidarnosti. Ta ni nič novega, le da je bila nekdaj strukturirana okoli samogradnje. Babica je nate prepisala parcelo, starši so uredili posojilo, prijatelji konec tedna pomagali graditi. To je bilo relativno demokratično, ne povsem, pa vendar. Ker so bili viri razmeroma enakovredni. Zdaj je veliko težje.
Prvo vprašanje, ki ga postavim arhitektu in teoretiku, dr. Milošu Koscu, se navezuje na prestižni stanovanjski kompleks nekdanjega ljubljanskega Kolizeja, na luksuzna stanovanja Vile Destino v Rožni dolini, na vrhunsko tako imenovano mestno palačo Šumi. Kdo so kupci teh stanovanj v nastajanju? Tujci, ki vidijo v Ljubljani čudovito poslovno priložnost, slovenski nouveau riche, premožnejši dediči? A preden odgovori, naredi korak nazaj, tja, kjer »naj bi se vse skupaj začelo«: »Izjemno velik ekonomski in ideološki premik osamosvojene Slovenije pomeni razvpiti stanovanjski ali kar Jazbinškov zakon iz leta 1991. Nekaj podobnega se je zgodilo desetletje prej v Veliki Britaniji pod Margaret Thatcher, ko je stekel proces privatizacije družbenih stanovanj, ki so jih prej vse angleške vlade gradile od druge svetovne vojne dalje. Enako so lahko stanovanja tudi pri nas odkupili ljudje, ki so že živeli v njih, delavci, pripadniki srednjega razreda, po ovinkih pa tudi investitorji. V trenutku, ko so javna stanovanja postala zasebna lastnina, udejanjanje stanovanjske pravice pa je postalo odvisno od premoženja in dohodka, je to začelo povzročati generacijske, socialne in razredne konflikte.«
Tujci z malhami denarja
O tem, kdo so kupci prestižnejših stanovanj, lahko le špekuliramo. Zanesljivo se razlikujejo od drugih kupcev novih stanovanj, a izpustimo bistveno, če menimo, da gre za »tujce z malhami denarja«. »Gotovo so delež kupcev prav ti,« nadaljuje Kosec, »a pogleda ne smemo odvrniti od glavnega problema. Med kupci prestižnejših stanovanj, kupci, ki sodelujejo pri trendu tovrstne gradnje, je veliko kreditno sposobnih pripadnikov slovenskega višjega srednjega razreda. Zagonska sredstva jim predstavlja ravno privatizirani družbeni kapital v obliki kvadratnih metrov njihovih stanovanj. Če ti je recimo na začetku devetdesetih let uspelo odkupiti stanovanje v središču mesta, je do danes njegova cena za nekajkrat narasla in pomeni eno izmed bolj donosnih in varnih naložb tranzicijskega obdobja. Trenutno smo priča nepremičninskemu trku slovenske konservativnosti in neoliberalnega trga. Ljudje z že omenjenim socialističnim kapitalom imajo zdaj možnost nakupa stanovanj. Na roko jim gre sistem, ki je narejen za kopičenje kvadratnih metrov kot donosne investicije, in ne kvadratnih metrov kot odgovora dejanskim človekovim potrebam. Dejstvo ostaja, nepremičnine so bistveno bolj donosne kot zlate palice.«
Če obstaja trg, na katerem cene nepremičnin naraščajo, potem so prazna stanovanja celo boljša naložba kot varčevanje na banki. Prazno stanovanje je logična posledica. Absurdna le, če še vedno verjamemo, da so stanovanja namenjena temu, da v njih živimo. Lastništvo stanovanja s pravico bivanja že dolgo nima veliko skupnega.
Sociolog mag. Klemen Ploštajner je mladi raziskovalec na fakulteti za družbene vede in član Zadrugatorja, stanovanjske zadruge, ki si prizadeva ponuditi alternativno obliko bivanja onkraj pasti lastništva in profitnega najema. Na vprašanje, ali je stanovanje danes naložba, četudi ostane prazno, saj je odlagališče denarnega presežka, odgovori pritrdilno: »A dva poudarka sta nujna. To ni nova stvar. Razlika je le, da imajo zdaj zaradi okrepljene neenakosti ljudje po več stanovanj. Ne velja več, da kupiš stanovanje zato, da v njem živiš, temveč ga razumeš kot naložbo. Drug poudarek pa je, da slovenski finančni trg ne omogoča, da bi jih pretopili v mesečne dohodke, kar je v tujini mogoče. Zato se do njih vedemo kot do sefov. Ne vlagamo vanje, da bi z njimi služili, temveč jih razumemo kot denar, ki ga damo na stran. To pa si seveda lahko privoščijo le višji sloji. Zadnjih trideset let pot do stanovanja v Sloveniji temelji na družinski solidarnosti. Ta ni nič novega, le da je bila nekdaj strukturirana okoli samogradnje. Babica je nate prepisala parcelo, starši so uredili posojilo, prijatelji konec tedna pomagali graditi. To je bilo relativno demokratično, ne povsem, pa vendar. Ker so bili viri razmeroma enakovredni. Zdaj je veliko težje. Samogradnja je omejena, prepuščeni smo tržnim mehanizmom. Družinska solidarnost ne more biti več neformalna, temveč le finančna. Tukaj se začnejo kazati globoke razlike, ki izhajajo manj iz stabilnosti zaposlitve kot iz višine dohodka. Jasno se kaže, da večina ljudi, ki ima povprečno, celo podpovprečno plačo, pri nas nima nobene možnosti, da bi se njihovi starši zanje toliko zadolžili, da jim omogočijo stanovanje. No, nekateri vseeno imajo to srečo.«
Najemi na črno
Zaradi višanja cen nepremičnin v mestih jih je veliko »pobegnilo« na obrobja, saj so le tako zmogli do lastnega stanovanja. Vedno več ljudi, ki pa ostaja v mestih, je potisnjenih v najem. »To je trend, ki ga statistike še ne ujamejo, ker govorimo o najemih na črno,« nadaljuje Ploštajner. »Na eni strani imamo prazna in dotrajana stanovanja, ki jih lastniki ne obnavljajo, saj so za najemnike dovolj dobra, na drugi pa nove gradnje, za katere se odločajo tisti, ki imajo denar. Prepad med najemniki in lastniki je vedno večji in se bo v prihodnje z neenakostjo samo še bolj hranil.« Lahko bi pričakovali, da se bodo stara stanovanja zaradi novogradenj pocenila, a se ljudje večinoma za prodajo niti ne odločajo. Čeprav so prazna. »Če obstaja trg, na katerem cene nepremičnin naraščajo,« poudari arhitekt Kosec, »potem so prazna stanovanja celo boljša naložba kot varčevanje na banki. Prazno stanovanje je logična posledica. Absurdna le, če še vedno verjamemo, da so stanovanja namenjena temu, da v njih živimo. Lastništvo stanovanja s pravico bivanja že dolgo nima veliko skupnega.«
Imamo tudi zelo velik problem s hišami. Reševanja teh problemov bi se morala lotiti tudi politika. Nekdaj smo gradili velike hiše, s predvidevanjem, da bo v njej bivalo več družin. Zdaj so v njih le babice, ki ne zmorejo niti stroškov ogrevanja.
Sociolog Ploštajner meni, da je ideja kopice praznih stanovanj bolj mitično bitje kot resnični problem: »Glede na to, da je črnega najema ogromno, sem prepričan, da lastniki sicer o njih govorijo kot o praznih, a v resnici v njih brez pogodb že bivajo najemniki. O praznih stanovanjih govorijo lastniki nepremičnin, z interesom, da bi država pomagala aktivirati stanovanja tako, da bi ukrepi lastnikom omogočili večje davčne olajšave. Poleg tega imamo zelo velik problem s hišami. Reševanja teh problemov bi se morala lotiti tudi politika. Nekdaj smo gradili velike hiše, s predvidevanjem, da bo v njej bivalo več družin. Zdaj so v njih le babice, ki ne zmorejo niti stroškov ogrevanja.«
Dol z moje trate!
Umetnostna zgodovinarka dr. Martina Malešič se v svojem raziskovalnem delu ukvarja s stanovanjsko arhitekturo, zlasti »zlatim« obdobjem stanovanjske gradnje na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Da bi razumeli sekundarne posledice luksuznih mestnih gradenj, je spet treba v preteklost. »Stanovanjske soseske so bile v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja načrtovane kot celostni, samooskrbni deli mesta. V prvotno predvideni obliki se izvedba velikokrat ni zgodila zaradi različnih virov financiranja in drugih razlogov. Zelo pogosto so bile zgrajene stanovanjske stavbe, morda še šola in vrtec, kaj več socialne infrastrukture pa ne. Vseeno so predvidevale prostor za vključevanje drugih vsebin, predvsem pa je njihova zasnova prinesla odprte, zelene površine, namenjene raznoliki rabi. Kako zelo so ključne, smo ugotovili letos, ko smo se v nekem trenutku znašli v svojih malih stanovanjih tako imenovanih spalnih naselij. Zunanje površine, parki, zelenice, igrišča so nam nudili prostor, hkrati pa ponovno opozorili na pomen in vlogo skupnosti, ki se v tem prostoru lahko oblikuje.« Prav to, odprti prostori, namenjeni vsem, so, ko govorimo o luksuznih novogradnjah, kolateralna škoda novogradenj, tako imenovana sekundarna posledica. V želji po čim večjem izkoristku površine so zelenice umeščene k stavbam kot zasebna last, zgolj kot »lep razgled iz dnevne sobe«. Malešičeva trdi, da novogradnje prostoru vzamejo, a nič ne dajo: »Stanovalci novogradenj uporabljajo obstoječo infrastrukturo, tisto malo zelenega, kar prinesejo s sabo, pa ostaja za zaprtimi vrati, drugim nedostopno. Zapiranje dvorišč in prehodov novogradenj postaja v mestu vedno bolj priljubljeno.« Ploštajner se strinja: »Živim v stavbi, za katero imamo veliko dvorišče, ki pripada sosednjemu bloku. Dvorišče je bilo jasno arhitekturno načrtovano kot javni park za vse, a zdaj je v lasti bloka, ki se je odločil postaviti ograjo in ga zapreti. To je mogoče opaziti tudi pri novogradnjah, ki zeleni prostor razumejo kot zasebno lastnino, možnost dviga cene, češ, glejte, že zelenico vam bomo uredili! Novi bloki nasproti ljubljanskega Tivolija recimo imajo zeleni prostor na notranji strani urejen tako, da je zamejen z ograjo. Sporočilo je jasno: stanovanje vam prodam dražje zato, ker smo vašim otrokom uredili igrišče, da bodo varni pred sosedi.« Martina doda, da so ogrožene tudi javne zelene površine tako opevanih stanovanjskih sosesk, »ki se jih privatizira, zapira in betonira – eden bolj perečih aktualnih primerov so Murgle, kjer v zadnjem času intenzivno ograjujejo zelene površine in na njih urejajo parkirne površine, dovoze in podobno.«
Kako naprej?
Umetnostna zgodovinarka Martina Malešič trdi, da se na stanovanjskem področju v Ljubljani, v nasprotju z bolj obrobnimi slovenskimi mesti in kraji, nekaj premika: »Oba stanovanjska sklada, tako republiški kot mestni, sta v zadnjih desetih letih zgradila precej novih objektov. A fokus javne stanovanjske gradnje se ne bi smel ustaviti le pri gradnji, temveč se razširiti na aktivno poseganje v trg nepremičnin, regulacijo najemnin, predvsem pa na sistematično stanovanjsko raziskovanje. To je bilo ključno izhodišče za gradnjo stanovanjskih naselij v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, v katerih še danes tako cenimo raznolikost in kakovost zunanjih površin.«
Poleg pohvale stanovanjskim skladom ponuja upanje tudi nova oblika zadružništva, ki jo želi utrditi tudi omenjeni Zadrugator. Njegov namen je preprečiti, da stanovanje postane premoženje, in s tem zagotoviti varno in stabilno bivanje po dostopni najemnini. Omogočiti, da to, kako živiš tukaj in zdaj, ni več odvisno od investicijskih sposobnosti staršev. Zadrugator se zato zgleduje po Švici, Zürichu natančneje, kjer imajo 20 odstotkov zadružnih stanovanj. Pojavljajo se v dveh oblikah. Prva so tradicionalna, klasična, v katerih so stanovanja stara tudi sto let, a s spremenjenim skupnim lastništvom. Druga pa temeljijo na skupnostnih praksah, participaciji prebivalcev. Podobne pobude se pojavljajo povsod po Evropi. Na IŠSP – Inštitutu za študije stanovanj in prostora, Zadrugatorju, so zato pripravili anketo, s katero želijo ugotoviti, kako je epidemija covida-19 vplivala na našo kakovost bivanja in stanovanjske razmere, v katerih ostajamo doma. Na podlagi ugotovitev bodo oblikovali predloge za ukrepe, ki bi bolje obravnavali stanovanjske potrebe prebivalcev ter jih posredovali pristojnemu ministrstvu in vladi.
Leto 2020 ni bilo naklonjeno kakovostnemu in radostnemu bivanju, a je morda po svoje pohitrilo napredek, saj je pokazalo na vse slepe pege. Mogoče je zdaj čas, da ustavimo surovo in nepravično kopičenje in se začnemo spraševati o dostojnosti bivanja za vse. O stanovanjih kot domovih in ne odlagališčih presežka, o katerem lahko mnogi samo sanjajo.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: