Znana pevka se te dni spet več pojavlja v medijih, s Sebastianom sta namreč izdala božično skladbo Ko primeš me za roko. Ob tem se v intervjujih spominja tudi dvajsetih let v šovbiznisu, ki niso bila vedno rožnata, velikokrat jih je spremljal tudi stres. A kaj sta pravi stres in strah, je spoznala šele, ko je prišla bolezen.
Stres je beseda, o kateri se je nekoč govorilo malo, zdaj se več. Se vi spomnite, kdaj ste ga občutili prvič v življenju?
Stres in jaz sva že na ti. (smeh) Zagotovo nekakšen ministres čutimo že v šoli pred kontrolko, ko odraščamo, pa so težave večje in s tem je več tudi stresa. Ko sem stopala po poti šovbiznisa, sem mislila, da je to stres. Ko sem zbolela, pa sem spoznala, kaj so stres, strah in vse, povezano s tem. Ko imaš otroke, pa je to spet povsem nekaj drugega, drugačne skrbi, ki jih čutimo 24 ur na dan.
Trudim se, da bi bili moji hčeri čim manj izpostavljeni nepotrebnim pastem modernega življenja, življenje na vasi pri tem pomaga, a kljub temu se trudim, da ju nekako zaščitim. Zato moja starejša hči še nima svojega mobilnega telefona, ker mislim, da ga še ne potrebuje.
Kako pogosto ga občutite v vsakdanjem življenju? In kaj storite, da se razbremenite?
Zelo se trudim, da nisem pod stresom, a vedno si ne morem pomagati. Z družino smo veliko v naravi, trudim se telovaditi, dovolj spati, konec tedna se skušam kar najbolj odklopiti, pomagam pa si tudi s kapsulami ašvagande, ki mi pomagajo, da sem bolj umirjena in tudi bolje spim.
Ko se spomnite svojega otroštva in ko gledate svoje hčerke, smo ljudje nekoč živeli bolj brezskrbno? So zdaj stresu bolj podvrženi tudi otroci?
Brez dvoma. Živeli smo povsem drugače, za malenkosti, s katerimi se starši ukvarjamo danes, sploh nismo vedeli.
Kako skušate hčerki obvarovati pred stresom?
Trudim se, da bi bili moji hčeri čim manj izpostavljeni nepotrebnim pastem modernega življenja, življenje na vasi pri tem pomaga, a kljub temu se trudim, da ju nekako zaščitim. Zato moja starejša hči še nima svojega mobilnega telefona, ker mislim, da ga še ne potrebuje.
»Takrat smo imeli po pet koncertov na dan, vozili smo se po vsej Sloveniji, spomnim se, da sem si v sušilniku za roke na bencinski črpalki sušila lase, da sem prišla sfrizirana na naslednji koncert. Takrat sem se tudi kdaj zrušila, rešilec je prišel pome, ker niti psiha niti telo nista več zdržala,« ste mi o časih pred dvajsetimi leti govorili nedavno. Kako ste se naučili poskrbeti zase, sebe postaviti na prvo mesto? Gotovo je imela kaj pri tem kaj tudi bolezen, ki vas je doletela pred leti?
Bolezen je spremenila moj pogled na vse, bolj se zavedam majhnih stvari, veliko bolj cenim družino in prijatelje, ne izgubljam več časa za nepomembne stvari. Trudim se sebe postaviti na prvo mesto, ampak tukaj potrebujem še nekaj vaje. (smeh)
S Sebastianom sta nedavno izdala božični duet, skladbo Ko primeš me za roko. Pravite, da si v prazničnih predvsem želite, da bi bilo med ljudmi več empatije. Morda še kaj drugega?
Ja, empatije nam zelo manjka. Ljudje, imejte se radi in bodi prijazni, kajti vse drugo se da že nekako urediti. Pa seveda tistega, ki ga imate radi, primite za roko. (smeh)
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: