Prvinskost oblačnega gozda Monteverde, ki danes posvetí v srednjeameriške pragozdne skrivnosti tudi navadne smrtnike, je bila že pred desetletji magnet za biologe, s svojimi raziskovalnimi manevri nevede začetnike adrenalinskih podvigov, ob katerih si lahko dandanašnji privežeš dušo v nezavarovanem delu monteverdskega gozda.

Gozd Monteverde

»Verde que te quiero (Monte)verde.« Zeleno, ki te ljubim zeleno, bi prav gotovo še Federico Garcia Lorca spesnil slavospev rezervatu oblačnega gozda Monteverde, če bi mu bilo dano vstopiti v njegova deviška prostranstva. Povsod, kamor seže pogled – zeleno; posrkaš ga lahko z vsako poro svoje biti, kot lahko tudi pljuča razvajaš s pragozdno svežino. Globoko zelenino le tu in tam prebode kakšen rdeč, rožnat ali oranžen cvet, celo majcene orhideje je opaziti. Vlaga je pravi blagor zanje, kot tudi za drevesne gobe, najprikupnejše majcene dežnike, kar sem jih kdaj videla!

Z mahom oblazinjeni drevesni nebotičniki

Med z mahom, lišaji in ovijalkami obloženimi (več)stoletnimi drevesi in orjaško praprotjo se neutrudno podijo meglice, ki ustvarjajo vtis, kot da bi se znašel v gozdu iz Gospodarja prstanov, le še kakšen hobit bi moral pokukati izza masivnega debla. Orjaška drevesa zračnih korenin, med katerimi se zlahka sprehodiš pokončno, dvigujejo svoje vrhove visoko v oblake in meglo, ki dajejo temu zelenemu konglomeratu ime – oblačni oziroma gorski deževni gozd. Pogled ti uhaja v najvišja nadstropja drevesnih nebotičnikov, tako razkošno oblazinjenih z mahom, da bi bilo tam zgoraj udobno še lenivcem, če ne bi bilo tod zanje premrzlo. Ko veter buči nad gozdno streho in neustavljivo preganja po nebu oblake in meglo, si prav hvaležen, da se mu ne uspe prikrasti med gosto tkano rastje, ki do tal spusti le posamične snope svetlobe in piša, zato so ob stalni vlagi tla ves čas razmočena in spolzka. Kapo dol snovalcem pešpoti skozi rezervat, ki ne le da so jih tako izvrstno označili, da bi se dalo znajti tudi v najgostejši megli, ampak so jih tudi obuli v narebreno podlago, da korak ostane trden kljub vlagi.

Pragozdna prostranstva

Velika večina oblačnega gozda Monteverde, zavarovanega od rosnih sedemdesetih, ko so priseljeni kvekerji združili moči z lokalnimi Ticosi in okoljskimi organizacijami ter ustanovili biološki rezervat, ostaja pragozdna. Posebej unikatnega ga dela dejstvo, da je rezultat združenih moči zasebnih državljanov, željnih spremembe, in ne le čakajočih na državo, da bo ustanovila narodni park. Le nekaj drobtin njegovih širjav – trinajst kilometrov urejenih stez – je na voljo obiskovalcem, ki jih vanj naenkrat spustijo omejeno število. Kakopak so se živali v teh desetletjih že dodobra izmojstrile v izogibanju urejenih poti – ko pa imajo vendar na voljo toliko neobljudenih prostranstev –, tako da je med pohajkovanjem po rezervatu utopično pričakovati živalska srečanja prve vrste, kakšen frfotajoč kolibri, urna gosenica ali mavrični metulj pa se že ujame na trnek tvojega pogleda.

Dihanje s polnimi pljuči na prostem

Kostarika je res pravi raj za ljubitelje narave in dihanja s polnimi pljuči na prostem. »Pura vida«, čisto življenje, kostariški poživljajoči življenjski moto, te spremlja na vsakem koraku, pa naj bo vsenaokrog v naravi ali pa iz ust Kostaričanov, za katere je Pura vida pozdrav, dobrodošlica, popotnica in optimističen življenjski nazor hkrati. Čisto življenje, čisti adrenalin – kliče »krošnjarjenje«! Biološka raznovrstnost je že pred desetletji poklicala mnoštvo biologov, ki so na drevesa lezli s pomočjo vrvi ter si gibanje olajšali s povezavami od krošnje do krošnje, kar je bilo seme za vrsto pustolovskih dejavnosti, ki so se v zadnjih dveh desetletjih razpasle v Monteverdeju.

»Krošnjarjenje«

Po vzoru dognanj biologov je prva tovrstna tura zaživela leta 1993, danes pa se v vsej ponudbi zdi omejitev le nebo – in meje rezervata. Tudi za družinsko agencijo stoodstotna Avantura, ki je zaživela pred ducatletjem in daje kruh vrsti domačinov v enem najbolj raznovrstnih monteverdskih adrenalinskih parkov, če si ga drznem tako poimenovati. Vse blede in redkobesedne so nas pripeljali do parka in nas vtaknili v popolno opremo za višinska dela, no, v našem primeru za višinsko zabavo. Glavna navodila, kako se pritrditi na jeklenico, kako ohranjati ravnotežje in kako zavirati, so še dodatno zmehčala kolena, brezhibna oprema – plezalni pas, čelada in rokavice z dodobra odebeljenim delom za zaviranje – in izurjeni vodniki pa so vzbudili občutek varnosti in zaupanja.

Najdaljši zipline v Latinski Ameriki

Prvih nekaj metrov prve jeklenice je dvignilo srčni utrip na nevarno frekvenco, pa se je znova izkazalo, da je bil strah odveč, saj je bilo »ziplinanje« neskončno zabavno, vmesni spust po vrvi v slogu gasilca Sama in majava hoja čez viseči most pa le še kamenčka v tem doživljajskem mozaiku. Dvanajst jeklenic te čaka v gozdnem parku. Hop, te vodnik vpne na jeklenico, prekrižaš noge, z levico primeš vrv, z desnico sežeš daleč nazaj in z njo polziš po jeklenici, v pripravljenosti na zaviranje. Zaposleni so si nas kar podajali od krošnje do krošnje, vmes pa lovili zamrznjene trenutke in delili spodbude in napotke, včasih kar malce zastrašujoče, kot na primer: »Ne zaviraj!« Hm, težko je zaupati, da te bo ustavila sistemska zavora in se ne boš kot v risanki prilepil na drevo. Dolžina jeklenic se stopnjuje od ducata pa tja do 1590 metrov, kar je menda najdaljša adrenalinska vožnja z jeklenico v Latinski Ameriki. Kot Superman švistiš skozi zrak okrog 200 metrov nad tlemi s hitrostjo tja do 70 kilometrov na uro. Prav uživaško je panoramsko leteti nad bohotnim oblačnim gozdom, ki je s ptičje perspektive videti kot gosto grmičevje.

Tarzanovska giljotina

Ko se adrenalin že gosti v krvi, je čas za »češnjo na vrhu torte« – Tarzanovo gugalnico, ki jo prej slišiš, kot vidiš. Ko zaslišiš »Naslednji!«, se počutiš, kot da si na vrsti za usmrtitev z giljotino, sploh ko zrak razpara živalsko kričanje »žrtve« pred teboj. Priznam, pošteno tresočih se kolen sem se približevala odskočni ploščadi, od katere se brez pomoči ne bi nikakor odlepila. Tri, dva, ena, hooop – in iz grla so bruhnili kriki, kot bi me dajali iz kože, medtem ko nekateri v vsem strahu skorajda niso spustili glasu, adrenalinski odvisniki pa so se zagugali z blaženim nasmeškom na obrazu. Po uvodnem 45-metrskem prostem padu je vrv boleče opomnila na svojo končnost in me sunkovito dvignila kvišku, poskrbela še za nekaj krajših prostih padov in divjih nihljajev, dokler se gugalnica ni umirila in sem želatinastih nog stopila na trdna tla, trdno odločena, da imam tarzanovskih podvigov za nekaj časa polno kapo. Pura vida!